FRANJO FRANČIĆ

Franjo Frančič je rođen 1958. Autor više od 30 knjiga proze, poezije i za odrasle i za decu, radio igara i drama. Debitovao 1984. knjigom priča »Egotrip« (iako je već 1983. u zborniku »Mlada proza« objavio priču), a 1986. objavio prvi roman »Domovina, bleda mati« koji je prošle godine preveden na nemački pod naslovom »Heimat, bleiche Mutter«, i koji uskoro izlazi u prevodu Ane Ristovic, u izdanju Balkanskog književnog glasnika.
Živi u Piranu, po sopstvenom izboru. Misli da mu je to sudbina iako je rođen u Ljubljani. Omladinski roman »In drugi« iz 2001. takođe je preveden na nemački godine 2004. pod naslovom »Und andere«. Izbor iz dela: »Jeb« roman, 1988., »Milostni strel - Orgija« 1989., »Bele smrti« 1994., »Poševni stolp v Pisi« 1994. Zbirka erotskih priča »Dobro jutro, Charles Bukowski!« nagrađena je 1989. na tečaju za erotsku priču. Zbirka priča »Platićeš za sve« (Za vse boš plačal) objavljena je 2006. U založbi Aleph. Knjiga proze za decu 8 – 11 godina »Anđelo« objavljena je u založbi Rokus 2004. Humoreske, sabrane u knjizi »Barufa in kažin« objavila je založba SANJE 2004. Knjiga za decu istog uzrasta »Pohvala suncokterima« (Hvalnica sončnicam) objavljena je 2002. u založbi Karantanija. Kratki dramski tekstovi za decu sakupljeni u zbirci »Lov na snove« (Lov na sanje) – 2002. objavila je celjska založba Mohorjeva družba. Jedan od tekstova iz knjige - »Crvenkapica danas« (Rdeča kapica danes) - nagrađen je 1996. kao najbolji dramski tekst za decu.
Takođe je napisao: “Ne” (priče, 1986), “Mali ratovi” (Male vojne, priče, 1994), “Mržnja” (roman, Sovraštvo 1993), “Škorpionova balada” (roman, 1995), “Ljubavi i mržnje” (roman, Ljubezni in sovraštva 2002) “Klovnovi horizonti” (Klovnova obzorja, pesme, 1990), Začasno osvobojeno ozemlje (pesme, 1992).
1989. primio nagradu za poeziju časopisa “Mladika”. 1986. je odbio nagradu “Zlatna ptica” za roman “Domovina, bleda mati”. Odbio i nagradu grada Pirana za ukupno stvaralaštvo.
Krajem 2006. objavio zbirku izabranih i novih priča »Trkaj, trkaj, na nebeska vrata«.

 

 

 

JE ZIMA V KRILU POLETJA

(Istrske in druge pesmi)


Je zima v krilu poletja
So pisma neodposlana,
so sanje zamujene,
je zima v krilu poletja,
so kače noči naselile,
so jutra robove sveta zdrobila,
je zima v krilu poletja,
so opotekajoči se koraki,
so zamujeni vlaki, so,
v prazno zamahi,
so beli, volčji časi,
je zima v krilu poletja,
so barke pristan zgrešile,
so nas srečne zvezde in vile zapustile,
je zima v krilu poletja.


Svila dneva

Nežni majski dež prši,
lastovke so se skrile pod zavihke streh,
sončníce sanjajo jutra cvet,
raste, bije, klije,
mehak pogled zaobjame nebo,
tibetantske parcele in soline,
veke se samo zapro, .
pomlad sanja svilnati dan.


Vse ima svojo ceno

To noč so igrali cigani na moji strehi,
ta strah, ta gnojna voda, to jutro.
Rada bi najboljši del tebe, je rekla,
ki ga nisem mogel najti, kako le,
ona pa o bolečini, o zvonovih, ljubezni.
Zaklel bi, samo njen obraz vrtnice,
njen pogled košute, njena vdana laž,
njeno kačje telo me je premagalo.
Kam naj bi jo odpeljal, kaj naj bi ji dal,
s čim naj bi plačal, ker zdaj vem,
prekleto dobro vem,
da ima vsak fuk svojo ceno,
najboljši del pa je bil že davno na razprodaji.
Zato vprašaj tiste cigane,
morda oni vedo, .
kako težko je poleteti v nebo.


Preprost človek

Tako preprost človek,
reče mi, da je srečen med petim in šestim pivom,
ko ne misli na nič, ko se nasloni šank,
v tej igri na srečo,
brez odgovornosti za praznike,
malo sam, čaka,
bogve kaj,
da njegov klub zmaga,
da pozabi obraz žene in otrok,
da opravi svoj del tlake,
da prebere svoj obrok dreka iz rumenih novic,
vdan, kot njegovi junaki časopisnih strani,
vidi sebe, nekoč,
okvirček osmrtníce in prgišče besed:
ah kurc, živel sem pa le! .


Zvonovi

Vse bo izginilo brez sledi,
naše meso, kri in misli,
naš rod, jezik in jutro,
sonce bo zeleno utrujeno,
zaprlo bo oči,
samo vesoljni zvonovi neba
bodo utripali v ritmu umirajočega sveta.


Kaj mi je stari kmet govoril o smrti

V usta ti prst nasujejo,
v v jutra pelin megle,
spet sva skupaj v hiši brez strehe,
kot dve cipresi brez korenin,
pijeva sonšno vino, ko mi reče:
nič te naj ne bo strah smrti,
ko bom jaz umrl, kmalu bo to,
pomagaj ženi, da me preoblečeta,
boš videl, še čisto topel bom,
hej, kaj si tako bled, naj nama še natočim?!
Zdaj pa, ko je pepel v žari,
še vedno slišim tisti glas:
pa orglice mi dajte zraven !


Tako je to

Prekleto strah me je bilo smrti,
ves čas je bila blizu rose, potem pa:
deset let sem hodil v Istro,
izštel sem letne čase,
se pogovarjal z drevesi in kamni,
neka pomlad prinese čudež:
začutil sem, da zemlja diha, živi.
Samo seme v vetru si
odmreš,
strah pa:
kot nož jutra.


In vendar

Če vse umre,
morda preživijo besede,
besede ne potrebujejo ljudi,
besede so se rodile prej,
skupaj z vetrom in oblaki,
besede so doma v zemlji,
na nebu in v morju,
besede so starejše od kamna,
vse bo umrlo,
samo besede bodo preživele.


Predzadnja stran, osmrtnice

Tako gre to že leta,
nič morbidnosti, nič priprav,
prvo preletim pajkova znamenja,
aktivistični naslovi: osmrtnice.
Včasih pod šiframi ujamem podobo,
poskušam se prebiti med vrstice,
pesmi so grozljivo obrabljene,
ni smrt tisto, kar nas loči,
tisti verzi sporočajo manj kot okvirček,
šteje le to,
da je tam z našim rojstvom zapisano naše ime,
že jutri, bomo novica dneva.


Lastovki na pot

Vem, gospod Fjodor Mihajlovič
majhna je moja izba,
a to jutro sem se odpravil na morje,
na lov za pajkovimi znamenji,
je igra sanj in hrepenenja,
ognji v duši vdiha,
od spominov samo brazgotine in pepel,
o, velike besede,
saj je bila samo lastovka,
ki se je odpravljala na jug,
saj je bila le pesem,
ki je potrkala na vrata srca.
.

Slovesa

Mehko pade telo v objem zemlje,
nem je dez in sam pristan,
v rezu jutra je odsev večera,
tiha slutnja v senci cipresovega gaja,
niti sledi, kdo in kam odhaja,
drobci biserov v očeh,
razsute besede, kaplje krvi,
slovesa zlata preja.

Ni kaj, srečamo se in razidemo,
čudež je v kriku,
v belih jelenih sanj,
v strahu ostrih robov jutra,
na nebu je izpisano tvoje ime.

Večer

Večer prihaja svatovat,
črke iščejo dom,
glasba iz svetlobnega stolpa zamira,
omotičnost prehaja v privid,
v cipresovem gaju pesem ptic,
barke se zibajo v mandraču,
sveti Jurij se bori z zmajem,
mehke ustnice pokrajine počivajo;
sedim na ugasli žerjavici dne,
večer zajaše konja,
bela noč po jutru kliče.


Nočna preja

Oko odpre nebo,
nespečna bela noč,
aktivisti tečejo častni krog,
po njivah hodim,
kot mali bog.
Misli so ciprese,
rdeče eksplodira cvet granatovca,
kruši se,
mineva bledi svet.
Vstanem v noč,
v kaos podob in glasov,
v dlaneh jutro in večer,
ti in metulj
se odpravita na lov.


Ena ponoči

Otrok gre po pokrajini in sreča mladeniča,
mladenič sreča moža, mož starca, starec otroka,
bliskovit obrat v času,
revni pravijo, da so bogati srečni,
bogati trdijo, da so siromaki srečni,
oboji govorijo, da je Bog srečen,
kaj je z njim, je mar utrujen?
Ena ponoči, nič izrmišljenih molitev,
ostri robovi sveta v temi,
stečem v pokrajino,
zeleno se bleščijo oči jointa.


Prerokbe

Pozabljeno je, zabrisano in odvrženo na dno zavesti,
tisti beli grad, ki čudežno zraste iz zemlje,
grajskí biki in biriči, vijolično cvetijo jutra,
s črno skorjo so dnevi obdani,
nikogar ne bo,
ki bo kosil za mano,
čistil grmovja, barnistro, kanele in robidovje,
nikogar, ki bo oral, sejal in drevesa poljuboval,
sam na začasno osvobojenem ozemlju,
sanjam zvezde obal, klovnova obzorja,
da se nekoč naselim v grajskem vrtu,
da prikličem čarovnijo:
biti vrtnar in roža.


Zrcalo

Zbiram jih,
te liste v drobečem času,
kot sem sadil drevesa,
kot sem gradil kažun,
kot sem čakal na sončno hči,
kot sem bežal pred zimo v krvi,
za trenutke,
ko bivanje nima teze,
tu, na začasno osvobojenem ozemlju,
sanje, resničnost in hrepenenje,
sonce v dlaneh, luna v laseh,
pijem čas,
kot da ni jeseni.


Šifra : issa

jutro pomladi
ti in metulj
sanjata cvet

lunin molk
mavrica noči
klic šoje

zemlja diha
morje spi
čudež rojstva

belo otroštvo
kot nož
krik v noči

lunin obraz
večera zaklad
otrok spi

sredobežni beg
ples mask
slovesa lesk


brazgotine

Ne zapijam se med tednom,
da ne bi hči videla tiste prazne oči, ki
jih je imel vedno zadeti foter, vodene,
bebave oči,
deset let mi je bilo,
ko me je pijan opizdil po glavi s flašo,
včasih te zaskeli stara brazgotina,
ni kaj, ostri so robovi sveta ob jutru,
grajski hodimo po njivi,
pobiramo gomolje krompirja,
tipček pred'mano spretno lovi poljske miši,
skriva jih v vrečko,
na samem pa, vsaki razpara trebušček,
golta še živa, krvavo utripajoča srca,
pizdarija je to, brazgotina, ki te zajebe sredi dne,
niti ne veš zakaj
in nič drugega ne pomaga, kot da
se ga zaliješ do teme.


lepotica in primitivec

rekla je, da je hodila k baletu,
da se je učila klavir in latinščino,
da je živela v krču,
veste, iz vašega pisanja veje trpljenje,
vem kako je to, je rekla,
pri petnajstih nas je zapustil papa,
po dveh decih vina je rekla,
da je spolno neizživeta,
da se je poročila s starcem,
ne razumite narobe,
v duhovnem smislu, je rekla,
jaz pa, buljil sem v njene krasne sise,
po drugem litru vina,
ko je bilo jasno, da je iz višje kaste,
da ni bilo šans,
da bi se zavalila kam skupaj,
ta javna oseba, terenska delavka,
lutkasto lepa, mesnatih ustnic,
govorila in govorila je,
da sem zatulil:
ti veš kaj je trpljenje pizda,
pejt se fukarit z javnimi delavci,
pejt ga pocuzat svojemu bogatunu!
in je šla, še prej pa je vsa rdeča rekla:
da ste tak primitivec pa nisem vedela!
bil je maj, refošk poceni in sončen,
na rokah pa žulji.


ta svet

ta svet,
vse je začasno in vsi smo na begu,
v sredobežnem krogu pozabe,
povej mi mohammed ali,
kako je v ringu in klinču borbe,
ko plešeš kot metulj in pičiš kot osa,
povej mi, kakšen je obraz napalma,
moški z jajci reče vojni ne,
povej mi mahatma gandhi,
kako je v nirvani posta,
kako je, ko nastaviš obe lici,
sklonjen nad koščeno telo brata,
povej mi martin luther king,
ni prostora za sanje na tem planetu,
črni so še bolj črni, revni še bolj revni,
beli še bolj beli, bogati še bolj bogati,
povej mi, brigitte bardot,
kako je, ko prešteješ gube časa,
ko vidiš svoj odsev v očeh ubitega psa,
povej mi jure detela,
zadnji poet absolutuma,
čemu vse te besede,
koga še boli,
mar boli,
mar boli,
mar boli, .
ta trupla, ki se kopičijo v slepem ekranu,
ti sestradani umirajoči otroci,
ta razsekane ubijajajoče podobe,
povejte mi kralji in princese,
je mali princ zablodil v puščavi,
kam so se izgubile pravljice, vile in bogovi,
povej mi james dean,
je sreča umreti mlad in lep,
ko v blazni hitrosti vidiš ta svet,
prvič in zadnjič,
zdrobljeno zrcalo, kamni in oblaki,
usta polna prsti.

Parecag, 18. 4.1998

 

Copyright © by Balkanski književni glasnik – BKG, 2007.

Nazad