DIJANA MATKOVIĆ

Dijana Matković, 1984, študentka primerjalne književnosti, urednica spletnega literarnega portala Airbeletrina in študentske literarno-humanistične revije Izmus. Prvi časopis ustanovi pri desetih letih in ta ima natanko enega bralca – njenega mlajšega soseda. V četrtem razredu osnove šole se po tehtanju ideje ali postati veterinarka ali pisateljica, odloči, da postane pisateljica. Pri dvaindvajsetih znova prične z učenjem materinega jezika. Živi v Ljubljani, kjer si stanovanje deli z mačko.
 

 


Na robu postelje

Na robu postelje se rojeva tisoče pravljic. Včasih, ko mesto utihne in v bližini ni nikogar, ki bi jih lahko zmotil, spregovorijo:
»A si prepričana, da ni nikogar tukaj,« me sprašujejo in z majhnimi očki pregledujejo prostor.
»Prepričana,« jih potolažim, nato nastavim dlan, da se uležejo vanjo.
»Slišiš? Začenja se,« pravi najmanjša.
»Kaj se začenja? Ničesar ne slišim.«
»Začenja se zgodba,« mi pravi po otroško.
»Sedaj pa – pssst,« reče in položi majhen kazalček na moja usta, »če boš glasna, ne boš slišala začetka.«


Začetek nečesa velikega

Ženske smo bojda bolj intuitivne od moških.

Ko moškega prenesem v REM stanje, se začenja nekaj velikega.


Med vrsticami nič ne piše

Prišel je z glasom avtoceste ob treh ponoči. S praznim, odtujenim glasom. Z glasom učiteljice tretjega razreda, ki me ni marala, ker nisem bila iz prave družine. Z glasom natakarice, ki sovraži svoje delo.

Z istim glasom se je potem ulegel k meni. Čutila sem, kako se je v gib njegove roke, ki jo je navajeno položil čez moj bok, preobrazila barva tega glasu. To pa je bilo tudi vse, kar sem čutila. Molčala sva in buljila v TV. Dokler ni zaspal. Jaz sem bila povsem budna. Ste kdaj zaspali sredi avtoceste ob treh ponoči?

Povsem budna sem razmišljala o temperaturi, ki jo oddaja telo poleg mene. Ne o toploti, o temperaturi. Razmišljala sem o odnosu, čudovitem odnosu, od katerega je ostala le še bleda kopija, ki se ob snidenjih mehanično ponavlja. Po spominu na playback.

Zato sem naredila nekaj, kar nisem nikoli prej: rekla sem mu, naj gre.

Čudno: zvok njegovega avta je natanko isti kot glas, ki me je pozdravil ob prihodu.


Molitev

Sedela sem na klopci pred Moderno galerijo in čakala nekega dečka. Super so taki trenutki, ko malo posediš, ravno dovolj časa, da pokadiš cigareto in se neobremenjeno razgledaš po okolici.

Opazila sem jo že, ko je s svojo suhljato pojavo prišla od stopnic proti ploščadi galerije. Ženska v zgodnjih štiridesetih. Za trenutek je odložila vrečko in postala na sredi ploščadi, skoraj neposredno pred klopco, na kateri sem sedela. Potem se je prekrižala, se zazrla v nebo in pričela moliti. Nisem slišala njenih besed, sem pa razločno videla premikanje tankih ustnic in roke, ki so bile zvesto sklenjene vse do konca molitve, ko se je spet prekrižala. Nato je odšla.

Takrat sem se obrnila in pogledala v smer neba, kamor je zrla tudi ona. Ničesar nisem videla.


I got a right to be wrong ...

Zdajle bi lahko ... dfuzgep%ftdjre9fre+gi ... do sesutja nebotičnikov, do kolapsa zvezd ... tako sem ... jh%ejhef8 ... da bi z enim izdihom iz najglobljega kotička pljuč razpihala barvo kože celotni populaciji Zemlje.

... so just leave me alone.


Moje telo je inštrument z nabreklimi strunami

I'm riding the horse, with no direction actually, z zavestno izbiro, takoj zdaj lahko razjaham, ampak tega ne storim, pač pa konju namignem, naj teče še hitreje, ne vem, kako to naredim – namignem konju, namreč, vem pa, da ne z bičem, ne potujem z bičem, nikar z domišljijo v to smer, sledite mi na drugo stran, naj vam pokažem: med hitrim tekom je prostora samo za dotike, in dotikam se vsega, mimo česar drviva, z vsem telesom se dotikam, nikoli prej ni bila telesnost tako navzoča, tako prisotna, nikoli prej se nisem tako čutila, moje telo je rezervoar vročine, moje telo lahko akumulira, zdaj vem, moje telo lahko teče in hkrati eksplodira …


Tesnoba

Nikoli se ne najavi, samo vdre. Sredi belega dneva. S svojim ogabnim vonjem po zatohlem mi zdaj polni stanovanje. Odpiram balkonska vrata, malček posedim na balkonu, gledam v ogromno zeleno smreko pred sabo in vem, da se za njo odstira pogled na trgovinski center. Ne vidim ga, a vem, da je tam. Veliki trgovinski center. Enako je s tesnobo. Ne vidim je, jo pa vonjam. Čutim njeno prisotnost. Tako velika je, da se moje stanovanje naenkrat zdi za polovico manjše. Zato pa sedim na balkonu. Kmalu se mi pridruži mačka in se poserje v sekret, ki sem ga takrat, ko sem jo udomačila, postavila na balkon. Odurno smrdi to njeno sranje. Ne vem, če obstaja kakšno sranje, ki smrdi bolj kot mačje sranje. Ampak jaz še ne grem nazaj noter. Najprej moram prezračiti tesnobo.


Mačka

Pogledam skozi okno in vidim mačko, ki pleza po štrikih za perilo. 10 metrov nad tlemi. Širina štrikov: 0,5 cm.

Dejanje, ki skoraj dosega raven norosti njene lastnice. Od zdaj sva "na ti".


23 ur do izpita

Ravno sem pojedla zadnji Jaffa keks. Na levi roki mi piše pitijske, istmijske, namejske. Pri N-ju v namejskih se je kuli malo razpacal po koži. Morda ne gre res za namejske. Iz nohta na desni roki se mi je odkrhnil lak. Na mezinčku levega stopala imam od včeraj žulj. Na desnem stopalu nič novega. Rit je zadnje štiri ure zasidrana v stol. Rit se skoraj že počuti kot stol. 23 ur do izpita, 22 strani do konca zapiskov in niti enega Jaffa keksa več.


Papercut (drugi del sage o izpitu)

Sočnemu opisu stanja vseh svojih okončin dodajam papercut na sredincu desne roke.

Pindar dojema človeka kot Nič, davno preden bi se lahko zaletel v kakega Ničeta. S sredincem desne roke v ustih se težko strinjam z njim.


Tipkam črke

Set je odšel neznano kam, že dolgo mu ne morem več slediti, sumim, da je z njim enako, nekje na poti je izgubil nit, kljub temu ne odneha, še vedno plete, Don Kihot, na vratih vsake toliko pozvoni, vedno poskočim, ne maram zvoka svojega pokvarjenega zvonca, proti koncu čudno zahrešči, ne maram tega, kar zvonec prinaša, tokrat starejšega moškega z očali na koncu nosu, skuša mi prodati tablico z vgraviranim priimkom, takšno za obesit na vrata, priletne sosede se odločajo za adventne venčke iz trgovine, jaz ne izberem nič od tega, berem Rilkeja, berem mladega Hrvata, genij pri dvaindvajsetih, berem e-pošto, zima še vedno ni prišla, božič bo zdaj zdaj, tipkam črke, a ne najdem vsebine, zapisujem samo stvari in še te me zapuščajo, tipkam črke, a ne najdem poimenovanja, ki bi ga kam vgravirala, izobesila, s katerim bi upala zvoniti na vrata.


Sosedje

Za pisanje potrebujem vsaj malo hrupa. Brnenje računalnika. Zvoke s ceste. Tu in tam celo slišim sosedo, ko gre ponoči lulat. Ne vem, če ta zvok ravno potrebujem. Ogabno je. In strašljivo. S sosedi delim najbolj intimne zvoke, a jih sploh ne poznam.

Včasih lahko tudi slišim, kako se soseda obrača v postelji. Ali sosed, morda. V resnici ne vem, kakšnega spola je oseba nad mano. Kadar sosede srečam zunaj, nikoli ne vem iz katerega stanovanja je kdo. V resnici tudi ne želim vedeti. Zaenkrat imam samo zvok. Če bi mu dodala še podobo ... Fuj, ne vem, zakaj sem obudila to predstavo o lulanju.

Kam sem zašla? Nekaj drugega sem hotela povedati. Morda se še spomnim. Grem najprej lulat.


Čas za preobrazbo

Ženska kameleonka sem. Čas je za preobrazbo: za začetek si nohte pobarvam rdeče. In lase na sveže črno.

Nihče ne ve, kaj vse lahko to potegne za sabo.


Nihanja

Nihanja, jebena nihanja. Malo prej sem bila v pogonu, v zraku, v letu … trenutek za tem sem speštana muha na vetrobranskem steklu, pohojen čik, razbit kozarec, luknja v štunfu, mišji kakec.

Jebena nihanja.


Soundtrack k nespečnosti

Skoraj tri je. Spet ne spim. Vzrok moje budnosti je zanimiva variacija reka 'ne hodi v posteljo jezen'. Tako pravijo Američani, mar ne? Jaz pravim ne hodi v posteljo, če nisi zapolnil dneva. Ali bolj natančno: ne hodi v posteljo, če dan ni zapolnil tebe. Nespečnost ima veliko opraviti s praznino. Jeza je za spanje OK - zelo hitro te utrudi in preden se je sploh dobro zaveš, že sanjaš kot malo dete. Problem nastane, ko se nimaš nad čim jeziti. Vsaj racionalno, upravičeno pred samim sabo ne. Takrat čuješ, ker moraš najprej najti razlog za upravičeno jezo, ki te bo uspavala. Tako je s to nespečnostjo, če me razumete. Upravičenost zapolni vsako praznino. In jeza, upravičena jeza je najboljše uspavalo.

Ampak danes še vedno iščem.


Perspektiva

Ugledano s strani ob tri in petinštirideset je vse skupaj čisto malo hecno. Potem se obrne (kazalec, jaz in perspektiva) in je hecno malo manj.

V resnici imam zdajle preveč energije. In zato besedičim. Ravno sem prekinila pogovor s prijateljico, da bi besedičila v miru. Danes sem malo nora. Lahko bi se odpravila ven. Ampak jutri moram spisati seminar o Andreju Blatniku. Moram ima prednost pred lahko. Ne glede na perspektivo. Zato nadaljujem s prelaganjem papirjev za seminar in ostajam doma, polna zadrževane norosti ostajam. Kadar kaj iščem med papirji, nora ali umirjena, navadno najdem svojo natalno karto. Resno, vedno, ko prelagam papirje, najdem tista dva lista, ki ju je pred leti dal zame narediti prijatelj, ki je bil takrat še ljubimec. Morala bi ju vreči stran. Kot najin ljubezenski odnos, takrat davno. Bila bi dobra kemičarka, tako piše. Pred sabo imam ta dva lista. Kemičarka - to je moj poklic s perspektivo. Edino najin odnos je bil bolj napačen od te ugotovitve. Laboratoriji so preveč dovršeni in midva sva bila preveč zgrešena. Popolnost je v blagi nedovršenosti. V zadrževanju kančka norosti. Ves čas si jo podajaš iz desnice v levico, kot vroč kostanj, ki si ga ravno vzel iz žerjavice. Iz desnice v levico, iz levice v desnico. Čakaš. Čakaš na tisti trenutek, ko ji olupiš skorjico in jo deneš v usta. Svoja ali usta tistega, ki jih bo pred tabo odprl.


Pod vodo

Pod vodo je vse upočasnjeno. Počasni gibi in kratke, kratke misli. Tri vodna leta daleč nekdo govori. Roke stegujem proti izgovorjenemu, s prstnimi blazinicami prisluškujem kroženju vode… Ne gre, voda je na svoji poti skoraj povsem razredčila povedano. Prihajajo samo posamezni vrtinčasti zlogi, nabrekli od vode in prazni pomena, le še blago migetanje po koži. V delčku sekunde narahlo zaokrožijo okoli stegen, konice nosu, stotinka, še manj, nato nadaljujejo pot večnega kroženja.

Pod vodo je vse oddaljeno. Vse tako tiho.


Ker vse je

Ker vse je topložareča tanka, tanka nit. Plahuta in se širi, kot dolgi svilnati lasje v vodi, kot migetanje enoceličnih živalic, v valovih na vse strani in spet ponikne sama v sebi.


Kulturna zgodovina

Evropa ima Nadčloveka, Amerika Supermana.


Na poti

Z avtom na dolgi poti, najljubša glasba v ozadju (lahko tudi v ospredju), prižgan cigaret in kodri v vetru, občasni postanki za lakiranje nohtov, za sendvič z bencinske, za (glasno) branje najljubših verzov ... za orgazmične sekvence, ki jih poljubno vstavljam v kateri koli del tega filma...


Pobegli konji

Hotela sem ti povedati o treh pobeglih konjih, ki se v galopu ljubijo z grivami igrivo in svobodno. Hotela sem ti povedati, od česa bežijo ti trije vranci, a v zraku je bilo nekaj nedoločljivega, nekaj, zaradi česar sem si premislila in ostala ... pri nepomembnostih.

Vranci so tekli naprej, tudi, ko sva na to že pozabila.


* * *

Ne vem, kam naj z vso to praznino. Od besed se mi že bruha, preobjedla sem se jih. A vendar še vedno vztrajam pri pisanju. Seciram se v besede. V dolgočasne, polžaste besede. V nizanje. Onstran fabule. Onstran pomena. Onstran.

 

Copyright © by Balkanski književni glasnik – BKG, 2007.

Nazad