SLAVKO GABERC: SALMAN RUSHDIE – OB 60. OBLETNICI ROJSTVA

Slavko Gaberc (1953, Maribor), je publicista, autor brojnih feljtona, intervjuja, književnih i likovnih osvrta, a ozbiljnjije se bavi također esejistikom odnosno kao prozaista – kratkom pričom.
Nakon pohađanja osnovne škole u Izoli i gimnazije u Zagrebu, upisao Filozofski fakultet u Zadru. Diplomirao 1980 u Zagrebu na Filozofskom fakultetu (studijska grupa arheologija/historija umjetnosti). U Dubrovniku upisao post-diplomski studij na grupi »Kulturna povijest istočne Jadranske obale« ali taj studij nije dovršio.
Radni staž je kao bibliotekar proveo u istarskim bibliotekama (Koper, Izola, Piran), te kao samostalni kulturni radnik i urednik časopisa za kulturu i društvena pitanja Primorska srečanja. Iz prilično obimne bibliografije valja izdvojiti njegove tekstove u slovenskim časopisima i revijalnom tisku odnosno stotinjak radijskih emisija (Radio Koper, Radio Trst A, Radio Slovenija). Posebnu pažnju posvečuje pojedincima slovenske odnosno svjetske književnosti i likovne umetnosti u obliku – portreti umetnika, kojih se u proteklim godinama poprilično nakupilo (npr. Rok Zelenko, Jože Tisnikar, Ciril Zlobec, Stanka Jenko, Stojan Zafred, Jure Detela, Srečko Kosovel, Veso Pirnat-Brolski, Milan Rakovac, Erminio Majkus, Dario Marušič, Duška Meh, Jožica Zafred, Matejka Belle, Karmelo Kleva, Iztok Geister, Fran Erjavec, Franjo Frančič, Marjan Tomšič, Klavdij Tutta, Vladimir Makuc, Robert Hlavaty, Marinka Fritz Kunc, Dora Benčič, Vanja Pegan, Klavdij Palčič, Dragotin Kette, Nelda Štok-Vojska, Luciano Kleva, Goran Filipi, Ivo Andrić, Josif Brodski, Henry Miller, Janez Trdina, Rabindranat Tagore, Evald Flisar, Pavle Zamar-Zappa, Italo Calvino, Jože Kološa-Kološ, Miljenko Smoje, Walt Whitman, Niccolo Tommaseo, Wanda Škof Newby, Alferija Bržan, Žarko Petan itd.).
Godine 2007 pored ostalog objavljene su njegove radijske emisije o istarskoj etnomuzikologiji, Pablu Picassu, Mariji Vojskovič, Franu Erjavcu, Paulu Cezannu i Salmanu Rushdieju.
U višegodišnjoj pripremi je njegova prva biografska knjiga »Tri prijatelja na drugoj strani duge«, koja još nema ni izdavaća ni sponzora.
Dobio je nekoliko nagrada za radijske emisije (Radio Koper, Radio Slovenija), kratke priče i priznanje za aforizme.

 

 

SALMAN RUSHDIE – OB 60. OBLETNICI ROJSTVA

 

Velikan svetovne književnosti Salman Rushdie ima precej eksistencialnih razlogov, da se postavlja po robu slehernemu indoktrinarnemu prepričanju o večvrednosti »čiste« identitete. Njegova družina namreč že z lastnim obstojem zastopa »hibridnost kultur«, ki jo nenehno slavi, saj izhaja iz liberalnega, sekulariziranega muslimanskega okolja v gorskem Kašmiru, za katerega sta se še v ne preveč oddaljeni preteklosti, pogosto tudi z bombami, potegovala tako Pakistan kot Indija. Salmanov družinski ahasverski, tudi pro-evropejski duh sega precej nazaj v preteklost, saj je njegov ded končal študij medicine v Nemčiji, oče pa je diplomiral iz angleščine, arabščine in farsija na univerzi v Cambridgeu. Tako kot njegov junak iz romana »Otroci polnoči«, se je tudi Rushdie rodil 19. junija 1947, v letu osvoboditve Indije izpod britanskega jarma. Otroštvo je preživel v kozmopolitskem Bombayu, ki je zanj pozneje predstavljal neusahljivi vodnjak ustvarjalnega navdiha. Roman »Otroci polnoči« (1980) je postal pisateljeva prva mednarodna uspešnica, Bookerjeva nagrada pa mu je omogočila, da se je v celoti posvetil pisanju. V tem obsežnem delu je zajeto več kot pol stoletja socialne, politične in kulturne zgodovine Indije, v katero so vključeni mnogi krvavi dogodki, kot denimo kitajsko-indijska vojna, indijsko-pakistanska vojna, državljanska vojna in nastanek Bangladeša leta 1971 itd. Roman je dosledno izpisan v prvi osebi ednine, kar pisatelju omogoča v celoto organizirati na videz neskončni spominski labirint glavnega junaka, katerega življenje se prekriva z usodo (post)osamosvojene Indije. Prepletajoče se avtobiografsko, zgodovinsko in imaginacijsko gradivo je obravnavano na enak način, enakovredno (brez vrednostnih razlik) in kohezivno, v alternativi med spominom in bolečino na eni ter pozabo in ugodjem na drugi strani. Otroci polnoči svojevrstno utelešajo rodbinsko kroniko prosperitetnega muslimanskega okolja, v katerem je v ospredju lik Salema, vodilne osebnosti t.i. »polnočnih otrok«, ki so to ime dobili, ker so se rodili na isto noč kot se je »rodila« neodvisna Indija. Njihova individualna in kolektivna biografija, tesno sprijeta z usodo celotne Indije pa zahodnjaškemu bralcu omogoča vpogled v pogosto nerazumljeno večplastnost vzhodnjaške miselnosti in načina življenja. Kot otroci svojega časa Rushdijevi »polnočnjaki« simbolizirajo vrtinec raznolikih ljudstev, ki jih bolj kot skupna tradicija povezuje politično-metafizični odpor do »radža«, spričo katerega mladostno neugnano pričakujejo (pre)velike in (pre)hitre spremembe.

Kako so na svet privekali »otroci polnoči« …

BRALEC: Rodil sem se v Bombaju … nekoč. Ne, to ni nič, brez datuma ne bo šlo: rodil sem se 15.avgusta 1947 v porodnišnici doktorja Narlikarja. Obklej? Tudi ura je pomembna. No, torej: ponoči. Ne ne, treba je biti še bolj … Ko je odbila polnoč, če smo čisto natančni. Urna kazalca sta v spoštljiv pozdrav sklenila dlani, ko sem prišel. Oh, daj no, zini že, zini že vendar: na svet sem telebnil natanko v trenutku, ko je Indija dočakala neodvisnost. Vsi so pridrževali dih. In zunaj pod oknom so se kurili kresovi in so se zbirale množice. Nekaj sekund pozneje si je oče zlomil palec na nogi, ampak njegova nezgoda je bila malenkost v primerjavi s tem, kar je v tistem nerazsvetljenem trenutku zadelo mene, zakaj prikritemu trinoštvu vseh tistih milo pozvanjajočih ur gre zahvala, da so mi lisice zgodovine po skrivnostnih poteh uklenile zapestja in me za vekomaj priklenile na usodo domovine. Naslednja tri desetletja je bila vsaka pomisel na pobeg zaman. Vedeževalci so prerokovali mojo prihodnost, časniki so proslavljali moj prihod, politikantje so potrjevali mojo verodostojnost. Le mene pri vsem tem nihče ni nič vprašal. Jaz, Salem Sinaj, ki so ga pozneje klicali tudi Smrkolin, Lisko, Pleško, Šnofi, Buda in celo Meseček, sem se bil potemtakem hudo zapletel z Usodo – kar je tudi v najboljših časih sila nevarna vrsta vpletenosti. In pri tem si takrat še nosu nisem znal sam obrisati. (…)

BRALKA: Prvi so bili tu ribiči. Še pred Mountbattenovim tiktakom, pred pošastmi in javnimi razglasi; ko si zakoncev iz podpodja še zamisliti ni bilo moč in ko pljuvalnikov še poznali niso; precej pred merkurokromom; pa pred rokoborbkami, ki so v rokah držale preluknjano rjuho; davno davno pred Dalhousijem in Elphinstonom, in prej, preden je Vzhodnoindijska družba zgradila svojo Trdnjavo, celo večnost pred prvim Williamom Metherwoldom; o prvem svitu časa, ko je bil Bombaj še otok, podoben telovadni ročki, in se je na sredi tanjšal v ozko, bleščeče belo peščino, onkraj katere se je odpiral najlepši in največji naravni pristan v Aziji, ko so bili otoki tudi Mazagaon in Vorli, pa Matunga in Mahim, pa Salsete in Kolaba – skratka pred izsušitvijo in preden so tetrapodi in potopljeni kupi peska spremenili sedmero otokov v dolg polotok, ki je kakor stegnjena, grabeča roka segala proti zahodu na Arabsko morje. V tem prvobitnem svetu, kjer še ni bilo zvonikov, so ribiči – ki so jih imenovali koliji – pluli v arabskih dhovih in razpenjali rdeča jadra v zahajajočem soncu. Lovili so pomfrete in rakce in iz vseh nas napravili ljubitelje rib. (Vsaj večino izmed nas. Padma je bila že ena tistih, ki so podlegli njihovim ribarskim čarovnijam, medtem ko smo pri nas doma, ki smo bili okuženi s tujostjo kašmirske krvi in ledeno zadržanostjo kašmirskega neba, vsi do zadnjega ostali mesojedci.)

BRALEC: Bila sta tudi kokos in riž. Predvsem pa dobrohoten in vseprežemajoč vpliv boginje Mumbadevi, ki je svoje ime – Mumbadevi, Mumbabai, Mumbai – zelo verjetno podarila tudi temu mestu. Ampak potem so ga Portugalci preimenovali v Bom Bahia, in sicer po njegovem pristanu, ne po boginji pomfretovega ljudstva … Portugalci so bili prvi zavojevalci in so pristan uporabili za to, da so v njem zasidrali svoje trgovske in bojne ladje. Potem pa je nekega dne, bilo je leta 1633, častnik Vzhodnoindijske družbe, Methwold po imenu, dobil videnje. To videnje – prikazen britanskega Bombaja, utrjenega mesta, ki brani zahodno Indijo pred vsakršnim napadalcem – je bilo tako močno, da je pognalo zgodovino v tek. Methwold je umrl, in leta 1660 se je Karl II., angleški kralj, zaročil s Katarino iz portugalske kraljeve hiše Baganca – taisto Katarino, ki je potem vse življenje igrala drugo violino ob prodajalki pomaranč Nell. In se tolažila s tem, da je prav zahvaljujoč njeni doti, spravljeni nemara v zeleni pločevinasti skrinji, Bombaj prišel v britanske roke in Methwoldove videnje za korak približal uresničenju. Potem je kmalu prišel 21. september 1668, ko se je Družba naposled polastila otoka … in potem so pljunili v roke, se vrgli na taisto svojo utrdbo in izsuševanje, in še preden si lahko trenil z očesom, je iz tal zraslo mesto Bombaj, o katerem stara popevčica prepeva:

Prima in Indis,
Dveri v Indijo,
Zvezda Vzhoda,
Ki Zahodu kaže obraz.

BRALKA: Naš Bombaj, Padma! Takrat je bil ves drugačen, nobenih nočnih barov ni bilo, nobenih tovarn za vlaganje sadja in zelenjave, ali hotelov Oberio-Sheraton, ali filmskih studiov. A mesto je raslo z vratolomno hitrostjo, brž je dobilo katedralo in kip bojevitega mahratskega kralja in vojščaka Sivadžija, ki je (vsaj mislili smo tako svoje čase) ponoči oživel in galopiral po mestnih ulicah, da je zbujal srh – zdolž Morskega privoza! Na Čavpatijske sipine! mimo veličastnih hiš na Malabarskem griču, okoli Kempovega vogla, z vrtoglavo naglico ob morju, vse tja do Rta škandalov! In ja, zakaj pa ne, še naprej in naprej, dol po moji Wardenovi cesti, mimo segregiranih plavalnih bazenov na Breach Candyju, naravnost do velikanskega templja Mahalakšmi in starega Willingdonskega kluba … Ko sem bil še otrok, se je vsakič, ko so v Bombaj prišli slabi časi, našel kak nespeč nočni sprehajalec, ki je poročal, da je videl, kako se kip premika. Vse strahote v mestu moje mladosti so plesale na pritrkovanje neslišne glasbe sivih, kamnitih konjskih kopit.

BRALEC: In kje so zdaj ti prvi prebivalci? Od vseh so jo še najbolje odnesli kokosovi orehi. Te še vedno vsak dan obglavljajo na Čavpatijski peščini; medtem ko na Džuhujski plaži, pred otopelo brezbrižnim pogledom filmskih zvezd in hotela Sun'n'Sand, majhni dečki še vedno plezajo na kokosove palme in prinašajo z njih bradate sadeže. Kokosovi orehi imajo celo svoj festival, »dan kokosa«, ki so ga praznovali tudi nekaj dni pred mojim sinhronističnim rojstvom. Glede kokosa ste torej lahko brez skrbi. Pač pa riž ni imel tolikšne sreče: riževa polja zdaj ležijo po betonom; tam, kjer je nekoč, vsega lučaj ali dva od morja, valovil riž, zdaj stojijo stolpnice z najemniškimi stanovanji. Ampak v mestu smo še vedno veliki ljubitelji riža, in riž z imeni Patna, Basamati, Kašmiri vsakodnevno potuje v prestolnico.

BRALKA: Prvobitni riž, prariž, nas je torej vendarle nekako zaznamoval, zato ne bi mogli reči, da je umrl zaman. Kar pa se Mumbadevi tiče, dandanašnji ni več tako priljubljena, saj jo je med ljudstvom zamenjal slonjeglavi Ganeš. Koledar festivalov lepo odslikava njen zaton: Ganeš – »Ganpati Baba« - ima svoj dan Ganeša Čaturtija, ko se proti Čavpatiju odpravijo velikanske procesije z mavčnimi kipci tega božanstva v rokah in jih potem pomečejo v morje. Ganešev dan je obred na čast deževju in omogoča monsune, in tudi tega so praznovali v dneh pred mojim prihodom, ko se je tistemu tiktakanju iztekal čas – a kje je Mumbadevijin dan? Na koledarju ga že ni. Kje so molitve pomfretovega ljudstva, pobožnosti lovcev na rakce? … Od vseh staroselcev so jo najslabše odnesli ribiči koliji. Zdaj se stiskajo v tesni vasici na palcu dlani podobnega polotoka, po njih se celo imenuje okrožje: Kolaba. Toda pojdite po Kolabski cesti do rta – mimo trgovinic s cenenimi oblačili, iranskih restavracij in drugorazrednih stanovanj za učitelje, novinarje in uradnike – in našli jih boste, ujete med mornariško bazo in morje.

BRALEC: Kolijske žene se rade brezobzirno vrivajo na začetek vrste na kolabski avtobusni postaji, roke jim smrdijo po pomfretovem drobovju in račjem mesu, svoje škrlatne (ali vijoličaste) sarije imajo izzivalno spodrecane med stegni in v njihovih bolščečih in nekam ribjih očeh pobliskuje bridka ostrina starih porazov in razlastitev. Najprej jim je zemljo vzela trdnjava, nato še mesto. Vozniki voz, s katerimi so dovažali zasipni material, so jim ukradli kos morja (tetrapodi nasploh radi kradejo). Še vedno pa so tu arabski dhovi, vsak večer razpenjajo svoja jadra ob zahajajočem soncu … avgusta 1947 so se Britanci, potem ko se jim je izteklo gospostvo nad ribiškimi mrežami, kokosovimi orehi, rižem in Mumbadevijem, počasi začeli pripravljati na odhod. Nobeno gospostvo ni večno. (…)

Štirinajstletni Salman Rushdie je v skladu z družinsko tradicijo odšel najprej v Rugby, elitno privatno šolo v Angliji. Prispel pa je v nek povsem drug brezdušni svet, kjer je kmalu spoznal nadutost in vzvišenost angleških vrstnikov. V novem okolju so ga zaznamovala trenja z drugimi otroki, trenja, kakršnih doma ni poznal. Čez noč je postal manjvredni izobčenec, iz maziljenega dečka bombajske visoke družbe se je prelevil v obstranca, spričo rjave polti, okorne postave in pomanjkanja atletske spretnosti, tako zelo cenjene v britanskem šolskem sistemu, pa je postal tarča posmeha. Vendar so se ti neprijetni rasistični podtoni vsakdanjega britanskega življenja mlademu Salmanu tako močno vtisnili v mehanizme spomina, da jih je kasneje s pridom vtkal v svojo bohotno literarno imaginacijo. Kapitaliziral je torej svojo osebno bridko izkušnjo, pekoče »duševne rane« pa precej sarkastično razpredel v številnih delih. Po maturi se je vpisal na zgodovinski oddelek na uglednem »King's College« na univerzi v Cambridgeu, kjer je ostal do leta 1968. Intenzivno je doživljal »vročico« prevratnih šestdesetih let, stopal skozi »vrata percepcije« in se odzival na t.i. seksualno revolucijo oziroma na seksualno zapoved kontra-kulturnih gibanj, podobno kot mnogi njegovi vrstniki pa je izkusil tudi eksistencialno tesnobo in nemočni bes radikalnega protestništva spričo krvave ameriške vojaške apokalipse v Vietnamu. Tudi te izkušnje so močno vplivale na njegov poznejši »miselni lok«, s katerim je kot vsestransko razgledani mislec napenjal esejistično skeleče puščice v mnoga krizna žarišča širom po svetu. Neprizanesljiv nasprotnik vojaškega in vsakega drugega nasilja je tudi na »domačem pragu« indijske celine, kjer se pogosto globoko čuteče in hkrati sarkastično dotika nesmiselnih ozemeljskih ali versko obarvanih krvavih spopadov.

BRALEC: In Salem? Kaj je on počel v vojni? Tole: čakajoč, da me vpokličejo, sem se odpravil iskat bombe, prijazne bombe, ki prinašajo pozabo, spanje in raj. Tista strašna vdanost v usodo, ki me je bila zadnje čase premagovala, si je nadela še strahotnejše obličje; utapljajoč se v razpadanju družine, obeh stoletij, ki sem jima pripadal, in vsega, čemur bi bilo še količkaj razumno reči resničnost, zgubljen v žalovanju za svojo sprevrženo, neuslišano ljubeznijo, sem si pozabo poiskal v – ne, to se preveč imenitno sliši; tu blagozvočno mogočne fraze nimajo kaj iskati. Torej kar lepo naravnost: vozil sem se po nočnih mestnih ulicah in iskal smrt.

BRALKA: Kdo je umrl v sveti vojni? Kdo je, medtem ko sem v bleščeči beli kurti in hlamudračah po policijski uri jezdil na lambreti skozi ulice, našel, kar sem jaz iskal? Kateri vojni mučenec je odšel naravnost v dišavni vrt? Preučuj vzorec bombardiranja, spoznavaj skrivnostna pota puškinih krogel. Ponoči 22. septembra (1965) je vsako pakistansko mesto doživelo zračni napad. (Čeprav je Vseindijski radio …) Letala, resnična ali namišljena, so odmetavala dejanske ali bajeslovne bombe. Tako je bodisi dejstvo ali pa izmišljija bolne domišljije, da je od vsega treh bomb, ki so zadele Ravalpindi in eksplodirale, prva pristala na hišici, v kateri sta se pod mizo skrivali moja babica Nasima Aziz in moja tetka Pia; druga je odnesla del mestnih zaporov in bratrancu Zafarju prihranila življenje v jetništvu; tretja je razdejala veliko zatemnjeno palačo, obdano z zastraženim zidom; stražarji so bili na svojih mestih, vendar niso mogli preprečiti, da bi Emeraldo Zulfikar odneslo v kraje, ki so bili neprimerno dlje od Suffolka. Tistega večera naj bi jo obiskala kifski nabob in njegova mulasta, zorenju kljubujoča hči. In komu je bilo še prizaneseno z nujnostjo, da odraste v zrelo žensko? Tudi v Karačiju so zadostovale tri bombe. Indijska letala, ki se niso hotela prenizko spustiti, so bombe odmetavala z velike višine; večina njihovega tovora je neškodljivo popadala v morje. Ena bomba pa je z obličja zemlje zbrisala upokojenega majorja Aladina Latifa in sedmero njegovih hčera ter me tako za vekomaj odvezala obljube. In potem sta bili še dve bombi. Na fronti se je Mutasim Lepi ravno prikazal iz šotora, da bi šel na potrebo; na lepem je zaslišal nekakšno komarjevo brenčanje (ali pa ni bilo brenčanje), in še preden je vedel kako in kaj, je s polnim mehurjem umrl pod strelom ostrostrelčeve krogle.

BRALEC: Ampak povedati vam moram še o zadnjih dveh bombah. Kdo je preživel? Pevka Džamila, ki je bombe niso mogle najti; v Indiji pa moj stric Mustafa, ki se ga bombam ni ljubilo iskati; pač pa so našle očetovo pozabljeno daljnjo sorodnico Zohro in njenega soproga, ki sta se preselila v Amritsar. No še o dveh bombah moram povedati. … Medtem sem torej jaz, ne da bi se zavedal tesne zveze med vojno in menoj, lahkomišljeno iskal bombe; po policijski uri sem se vozil okrog, pa nobena krogla civilne straže ni zadela svojega cilja … in iz neke hiše v Ravalpindiju so hušknile proti nebu plahte plamenov, preluknjane plameneče rjuhe, sredi katerih je zevala skrivnostna temna luknja, ki se je razrasla v dimno podobo debele starke s pegami na licih … in tako je vojna drugega za drugim pobirala z zemlje mojo usahlo, brezupno družino. (…)

BRALKA: Preveč boli. Ta optimizem, ki raste kakor roža na kupčku govna: preveč boli, če se spomnim nanj. Zadosti: pozabimo na vse drugo. – Ne! – No, pa ne, pa se spomnimo … Kaj je hujše od palic, rešetk, sveč na koži? Kaj je hujše od puljenja nohtov in stradanja? Naj torej razkrijem Vdovino (= Indira Gandhi, op.p.) najbolj domiselno, najbolj prefinjeno šalo: namesto da bi nas mučila, nam je dala upanje. V rokah je torej imela nekaj – ne, še več kot nekaj: najlepše od vsega! – kar nam je lahko vzela. In kako je vzela, o tem vam bom povedal zdaj.

BRALEC: Ektomija (iz grščine, domnevam): izrez, odstranitev. Tej besedi medicinska učenost dodaja številne predpone: apendektomija, tonsilektomija, mastektomija, tubektomija, vazektomija, testektomija, histerektomija. Salem bi rad temu katalogu odstranitev dodal še en izraz, in sicer zastonj, brezplačno in v dar; gre pa za termin, ki pravzaprav bolj spada v zgodovino, čeravno je imela, in ima, tudi medicina prste vmes: sperektomija: odstranitev upanja. (…)

Leta 2005, s sedemnajstletno zamudo po izdaji izvirnika, se je tudi na slovenskem knjižnem trgu pojavilo najbolj razvpito delo Salmana Rushdieja »Satanski stihi«, ki je v islamskem svetu sprožilo veliko negodovanj, ne nazadnje tudi avtorjevo demonizacijo in izobčenje. To obsežno delo, klasificirano kot roman je dejansko skupek devetih novel, ki temeljijo na mitih, na zgodbah in literarnih tehnikah, romaneskni okvir pa mu daje dvosmiselni moto: »Da bi se rodil, moraš najprej umreti.« O njem se je v minulih letih veliko pripovedovalo, diskutiralo, polemiziralo, »muslimanski bes« širom sveta pa se je »materializiral« tudi s sežigom knjig in pogromom nad mnogimi založniki, prevajalci in knjigotršci. Zanimivo pa je dejstvo, da so to delo najbolj kritizirali prav tisti, ki ga sploh niso prebrali. Bernard Nežmah ima prav ko izpostavlja, da je to eno izmed najbolj odmevnih del minulega »fin de siecla«, ki izziva, napeljuje bralca na razmišljanje ali v dialog. Pogosto je uporabljeno kot okvir za diskusije o postkolonialni pripovedi, za kongrese, ki obravnavajo shizmo med eksilom in diasporo, za predavatelje, ki nanjo pripnejo svoja videnja o domišljijskem romanu. Prav tako služi kot primer neprizanesljive parodije, kot angažma za svobodo govora oziroma kot iztočnica za diskusije o militantni vlogi religije. In zakaj je ta knjiga razvnela toliko negativnih strasti? Poleg Homeinijevega uradno proklamiranega »žaljenja preroka«, je tu vrsta muslimansko bogokletnih tem. Rushdijevi »svetovi« so postavljeni v Anglijo, v Indijo, ali še raje nekje vmes, kjer ustvarjajo bastardne križance med zahodnjaškimi navadami in islamo-hindujsko tradicijo. Vse te inter-medialne puščice z izrazito fragmentarnostjo rušijo enotnost pripovedi, ki umanjka literarno »razvajenemu« bralcu, medtem ko prav to čtivo intrigantno navdušuje nezanemarljivo število t.i. novodobnih anagažiranih bralcev, katerim je literarna »podstat« predvsem odskočna deska za razumevanje aktualnih družbenih dogajanj vpetih med vzhodnjaško in zahodnjaško miselnostjo.

BRALEC: Na pol poti v spanje ali na pol poti nazaj v budnost Džibrila Farišto pogosto napolni nezadovoljstvo, ker se v njegovih mučnih videnjih ne pojavlja Eden, ki naj bi imel odgovore, nikoli se ne prikaže tisti, ki se je držal ob strani, ko sem umiral, ko sem ga potreboval. Tisti, za katerega pravzaprav gre, Alah Ištvar Bog. Odsoten kot vselej, medtem ko mi drgetamo in trpimo v njegovem imenu.

BRALKA: Najvišje bitje se drži postrani; to, kar se naprej ponavlja, je ta prizor, uročeni Prerok, iztiskanje, popkovina svetlobe, nato pa Džibril v svoji dvojni vlogi gleda od zgoraj navzdol in opazuje od spodaj navzgor. In oba sta na smrt prestrašena zaradi transcendence vsega. Džibril se počuti ohromelo zaradi prisotnosti Preroka, zaradi njegove veličine, misli si, da ne sme niti pisniti, ker bom videti tak vražji tepec. Hamzov nasvet: nikoli ne pokaži strahu: nadangel potrebuje tak nasvet, enako kot nosači vode. Nadangel mora biti videti miren, kaj pa si bo Prerok mislil, če bo od Boga vzvišeni začel žlobudrati od treme?

BRALEC: Zgodi se: razodetje. Takole: Mahund, še vedno v nesnu, otrpne, žile mu izstopijo na vratu, oklepa se svojega središča. Ne, ne, nič takega kot epileptični napad, tega ni mogoče tako zlahka pojasniti; kateri epileptični napad pa je že kdaj povzročil, da se je dan spremenil v noč, povzročil, da bi se zgoraj zbrali oblaki, povzročil, da bi se zrak zgostil v juho, medtem ko popolnoma prestrašen angel lebdi na nebu nad trpečim, kakor da bi ga držali tam gori kot zmaja na zlati niti? Spet bolečina, bolečina in zdaj se v njegovem mojem trebuhu začenja čudež, zaradi nečesa se trudi z vsemi močmi, nekaj iztiska in Džibril začenja čutiti moč te sile, tukaj je pri moji lastni čeljusti, odpira se zapira; moč, ki se zbira v Mahundu, pa seže gor po mojih glasilkah in razleže se glas.

BRALKA: Ne moj glas, nikoli nisem poznal takih besede, nisem dober govornik, nikoli nisem bil in nikoli ne bom, ampak to ni moj glas, to je Glas. Mahundove oči se široko razprejo, zdaj ima nekakšno videnje, strmi vanj, oh, tako je, Džibril se spominja, vame. Mene vidi. Moje ustnice se premikajo, nekaj jih premika. Kaj, kdo? Ne vem, ne morem reči. Kljub temu so tukaj, prihajajo iz mojih ust, po mojem grlu, mimo mojih zob:
Besede.
Biti božji poštar ni zabavno, jaar. op.a. (jaar /hindijsko/ - prijatelj)
Todatodatoda: Boga ni na tej sliki.
Bogve, čigav poštar sem bil. (…)

BRALEC: V napadu samouničevalnega trpljenja so začeli trije učenci piti in zaradi nedomačnosti z alkoholom so bili kmalu ne le opiti, ampak brezumno pijani. Stali so na majhnem trgu in začeli zmerjati mimoidoče, čez čas pa je nosač vode Halid zavihtel meh za vodo in se bahal. Lahko bi uničil mesto, prenašal odločilno orožje. Vodo: Džahilijo bo očistila umazanije, sprala jo bo, tako da bo mogoč nov začetek iz prečiščenega belega peska. Takrat so jih začeli preganjati levji ljudje in po dolgem lovljenju so jih ugnali v kozji rog, alkohol je hlapel iz njih zaradi strahu, strmeli so v rdeče maske smrti, ko je ravno pravi čas prišel Hamza.

BRALKA: … Džibril lebdi nad mestom in opazuje spopad. Kmalu ga je konec, ko na prizorišče pride Hamza. Dva maskirana napadalca zbežita, dva ležita mrtva. Bilal, Halid in Salman so porezani, pa ne hudo. Resnejša od njihovih ran je novica za levjimi maskami mrtvih. »Hindin brat«, ga prepozna Hamza. »Za nas je vsega konec.« Ubijalci mantikorjev (= mitične indijske pošasti s človeško glavo, telesom tigra ali leva ter z nogami in repom škorpiona ali zmaja, op.a.), vodni teroristi, privrženci Mahunda sedejo in jokajo v senci mestnega obzidja.

Rushdiejevi »Satanski stihi«, v katerem razpreda o širšem sporu Islama in modernega sveta, so za islamski svet še vedno zelo sporno in demonizirano delo. S tem delom si je pisatelj že leta 1989 nakopal »fatvo« (izobčenje s smrtno obsodbo); damoklejev meč te najhujše islamske kazni pa formalno še vedno visi nad njegovo glavo. Rushdie se v romanu loteva postmodernističnega prepleta filozofskih, literarnih, folklornih, mitoloških in religioznih silnic, kar je sicer značilno tudi za mnoga njegova druga dela. Kot angažiran pisatelj pogosto relativizira absolutnost raziskovanj med dobrim in zlim, med božanskim in človeškim, pravilnim in napačnim. V tem duhu se tudi v javnih nastopih zavzema za nenasilno reformacijo Islama ter odločno nasprotuje ideologiji oziroma ideologom »džihada«. Po njegovem mnenju je treba Koran študirati kot »zgodovinsko besedilo« in ne kot nezmotljiv vir učenosti, sicer pa je sodobna islamska problematika radikalnega terorizma prisotna tudi v njegovem zadnjem romanu (»Shalimar the Clown«). Po končanem študiju je Salman Rushdie nekaj časa delal kot pisec reklamnih sporočil v oglaševalski agenciji, obenem pa nihal med teatrom, televizijskim novinarstvom in književnostjo. V sedemdesetih letih minulega stoletja se je povsem posvetil književnosti, njegova »eksistencialna vizija« napetosti med kulturami pa se oblikovno najpogosteje manifestira kot »široka epska freska«, vendar tudi kot esej ali kratka zgodba. Ena izmed mnogih njegovih pisateljskih odlik, prisotna tudi v »Satanskih stihih«, je mojstrsko besedno utelešanje tragične notranje napetosti in razdvojenosti literarnih junakov, ki se znajdejo v precepu med različnimi družbenimi oziroma civilizacijskimi hotenji in pričakovanji.

BRALEC: Džibril Farišta, ki se je iz Londona vrnil v Bombaj, da bi povezal niti filmske kariere, po splošnem mnenju ni bil stari, neustavljivi Džibril. »Tip se zdi peklensko odločen naravnost v samomor,« je povedal George Miranda, ki je poznal vse filmske čenče. »Kdo ve zakaj? Pravijo, da je malo pobezljal, ker ni imel sreče v življenju.« Salahudin je držal jezik za zobmi, vendar je čutil, kako se mu obraz razgreva. Allie Cone po požarih v Brickhallu ni hotela več sprejeti Džibrila. Kar se tiče odpuščanja, je premišljeval Salahudin, ni nihče pomislil na to, da bi se posvetoval s popolnoma nedolžno in hudo prizadelo Alelujo; še enkrat sva poskrbela, da je za naju njeno življenje obrobno. Nič čudnega, če še vedno besno poskakuje. V zadnjem in nekako napetem telefonskem pogovoru je Džibril povedal Salahudinu, da se vrača v Bombaj »z upanjem, da mu do konca življenja ne bo več treba videti niti nje niti tega vražjega hladnega mesta«. In zdaj je bil tukaj, po vseh opisih je spet nasedel, in to celo na domačem terenu. »Snema nekakšne čudne filme,« je nadaljeval George. »In tokrat mora vlagati lastni denar. Po dveh polomih so se producenti hitro umaknili. Če bo torej šel še ta po gobe, bo propadel, opravil, f a n t u š (hindijsko – končan, op.a.).«

BRALKA: Džibril se je lotil predelave zgodbe iz Ramajane v modernih oblačilih, v kateri so junaki in junakinje postali pokvarjeni in zli, namesto čisti in brez greha. Tam sta bili razuzdani, pijani Rama in trmasta Sita; medtem ko so demonskega kralja Ravana prikazali kot pokončnega in poštenega moža. »Džibril igra Ravana,« je v prevzeto grozo pojasnil George. »Kaže, kot da bi hotel namenoma poskrbeti za končno soočenje z verskimi fanatiki, ker ve, da ne more zmagati in da se bo razbil na koščke.« Več članov ekipe je že odšlo s snemanja in dalo mračne intervjuje, v katerih so Džibrila obtoževali »bogokletstva«, »satanizma« in drugih prestopkov. Njegovo najnovejšo ljubico Pimple Billimorio je bilo videti na naslovnici Cine-Blitza, rekoč: »Kot bi poljubljal hudiča.« Očitno se je Džibrilova stara težava z žveplenim ustnim zadahom vrnila z vso silo. (…)

BRALEC: Očitno Džibril ni uspel ubežati svojim notranjim demonom. On, Salahudin je verjel – zdaj se je izkazalo, da naivno – da so bili dogodki ob brickhalskem požaru, ko mu je Džibril rešil življenje, po svoje za oba očiščenje, da so izgnali tiste hudiče v uničujoče plamene; da je ljubezen v resnici postala sila počlovečenja, ki je tako velika kot pri sovraštvu; da lahko tudi krepost spremeni ljudi tako kot sprijenost. Ampak nič ni večno; nobeno zdravilo, je kazalo, ni popolno.

»Mavrov poslednji vzdih« - zajetno prozno delo, nedvomno sodi v vrhove Rushdiejeve ustvarjalnosti, pisateljev miselni lok pa je v njem izrazito domišljijski in hkrati sarkastično, deloma tudi fatalistično prizemljen. V slogu prozne arabeske se pred nami razpleta napeta družinska saga ; nanizana so pervertirana življenja na križišču rodov v maniri zdaj ironije, drugič detektivke, prežete z »lahkotnostjo umiranja« in izdaje tisočletne verske postave – tokrat židovske. Kraj dogajanja je eno samo indijsko mesto – Bombay, knjižni junaki pa so svojevrstni čudaki, ki takorekoč ne potujejo nikamor, ničesar ne berejo, a so vseeno svetovljani.
Vse pripovedne niti so v rokah osrednjega junaka Mavra, moža s konca 20. stoletja. Vendar tega lika pisatelj ne gradi s klišejsko biografijo njegovega otroštva, temveč ga umešča v vihravo križišče več rodov, ki denimo vodi do Boabdila, zadnjega muslimanskega sultana Grenade ali do znamenitega portugalskega pomorščaka Vasca da Game. Med najimpozantnejšimi liki so ženske treh generacij Epifanija, Belle in predvsem radoživa Aurora, ki se domala istočasno približuje in oddaljuje iz resničnega indijskega vsakdana … ko brez trohice sramu razdaja svoj šarm in življenski optimizem med pripadnike najrazličnejših kast. Aurora Zogoiby, osupljivo lepa, pohotna, odkritosrčna in inteligentna ženska obdarjena s slikarsko žilico je vsekakor tudi poosebljenje »ženskega ideala«, svojevrstna femme fatal, pred katero se vsi (pri)klanjajo. Kot žena najbogatejšega trgovca se denimo v limuzini pripelje v revno četrt, kjer mesece slika portrete pouličnih zgubljencev ; vendar se pri tem ne obnaša kot prevzetna in ohola dama, temveč kot ženska, katere značajski nimb, drznost in slikarske umetnine plenijo pozornost vseh: od klošarjev, slikarjev, množic pa vse tja do znamenitega indijskega državnika Džavaharlala Nehruja. Gre torej za tisto redkim dano človeško lastnost: znati približati se vsakomur in se mu zazreti globoko v oči ne glede na njegov socialni status, rasno ali versko pripadnost. Tudi v tem pogledu je prozna ustvarjalnost Salmana Rushdieja neusahljiva reka, ki meandrira med scilami in haribdami človeške poniglavosti in samozadostnosti. Spominski prebliski pa se še naprej multiplicirajo, kot kamen življenja vržen na mirno vodno gladino, kjer ena v drugi nastajajo in v globino podzavesti, na križišču večnega brezpotja, naglo izginjajo velike in majhne krožnice človeških usod.

BRALEC: Moja mati Aurora Zogoiby je bila preveč žareča zvezda: če si jo preveč prizadevno gledal, si oslepel. Celo zdaj, v spominu, zaslepljuje in moramo krožiti okoli in okoli nje. Lahko jo zaznavamo posredno, v njenih učinkih na druge – v njenem upogibanju svetlobe drugih ljudi, v njeni gravitacijski sili, ki nam je vsem odrekala sleherno upanje na pobeg, v padajočih orbitah tistih, ki so bili prešibki, da bi se ji uprli, in ki jih je potegnilo proti njenemu soncu in njegovim požirajočim plamenom. Ah, mrtvi, nedokončani, neskončno dokončujoči se mrtvi: kako dolga, kako bogata je njihova zgodba. Mi, živeči, moramo najti ob njihovi strani prostor, kakršnegakoli pač moremo; velikanski mrtvi, ki jih ne moremo privezati, čeprav jih grabimo za lase, čeprav jih privezujemo z vrvjo, medtem ko spijo.

BRALKA: Ali moramo tudi mi umreti, preden naše duše, tako dolgo zatirane, lahko pridejo do izraza – preden se lahko razodenejo naše skrite narave? Tistim, ki jih zadeva, pravim Ne, in znova pravim, Nikakor Ne. Ko sem bil mlad, sem rad sanjaril – kakor Carmen da Gama, vendar iz manj mazohističnih, masturbacijskih razlogov; kakor svetloba in Boga boječi se Oliver D' Aeth – da si luščim kožo kakor bananovec, da se širim v svet nag, kakor anatomska ilustracija iz Britanske enciklopedije, ves iz samih ganglijev, ligamentov, živčnih poti in žil, osvobojen sicer neizbežnih ječ barve, rase in rodu. (V drugi različici teh sanj sem si bil zmožen oluščiti več kakor zgolj kožo, plaval sem brez mišic, kože in kosti, ker sem postal preprosto inteligenca ali čustvo, ki se je odtrgalo v svet in se igra v njegovih prostranstvih kakor znanstvenofantastični sij, ki ne potrebuje fizične oblike.)

BRALEC: Tako moram zdaj, ko to pišem, odluščiti zgodovino, to ječo preteklosti. Čas je za nekakšen konec, za to, da se resnica o meni samem naposled pribori na prosto izpod dušljive moči mojih staršev; izpod moje lastne črne polti. Te besede so uresničene sanje. Bridke sanje, tega ne zanikam; kajti v prebujajočem se svetu človeka ni tako lahko olupiti kakor banano, ne glede na to, kako zrel bi utegnil biti. In to, da se bom otresel Aurore in Abrahama, bo nekaj časa trajalo. (…) Poskušal sem si zamisliti to pokrajino, kakršna bi bila lahko takrat, ko so tukaj živeli naši daljnji predniki. Ni bilo veliko takega, kar bi bilo treba odstraniti s prizorišča – cesto, črni obris Osbornovega bika, ki me je gledal od zgoraj, nekaj daljnovodnih stebrov in telefonskih drogov, nekaj seatovih osebnih avtomobilov in renaultovih kombijev. Benengeli, trak iz belih trakov in rdečih streh, je ležal na pobočju nad nama in bil na pogled precej tak, kakršen je moral biti vsa ta pretekla stoletja. Španski Žid sem, podobno kot filozof Maimonides, sem si rekel, da bi videl, ali besede zvenijo resnično. Zvenele so votlo. Maimonidov duh se mi je smejal. Sem kakor pokatoličena mošeja v Cordobi, sem poskušal. Primerek vzhodnjaške arhitekture, sredi katere tiči baročna katedrala. Tudi to je zvenelo napačno. Bil sem nihče od nikoder, nikomur nisem bil podoben, ničemur nisem pripadal. To je zvenelo bolje. To se je zdelo resnično. Vse moje vezi so zrahljane. Dosegel sem nekakšen Anti-Jeruzalem: ne dom, ampak nekaj stran od njega. Kraj, ki ni vezal, ampak ločeval. (…)

 

Copyright © by Balkanski književni glasnik – BKG, 2007.

Nazad