GOJMIR POLAJNAR

Gojmir Polajnar je literarni psevdonim Borisa Pintarja (1964). V Ljubljani je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture in začel poklicno pot kot profesor filozofije in sociologije na gimnaziji, nadaljeval kot vodja gledališkega programa v Cankarjevem domu v Ljubljani, zadnje desetletje je samostojni pisatelj. Njegov roman Ne ubijaj, rad te imam je v angleškem prevodu Don't Kill Anyone, I Love You izšel tudi v New Yorku. Niko Goršič ga je priredil za performans Ubijaj! Nimam te rad., ki sta ga z Olgo Grad izvajala v slovenščini in v angleščini. Boris Pintar in Jana Pavlič sta skupaj objavila knjigo esejev Kastracijski stroji, Gledališče in umetnost v devetdesetih. Pod psevdonimom je izšla njegova zbirka kratkih zgodb Družinske parabole. Napisal je več scenarijev za stripe, dramatizacij, igro, filmski in televizijski scenarij ter prevajal iz angleščine in hrvaščine. Objavlja v Sloveniji (Apokalipsa, Dialogi, Gorenjski glas, Literatura, Mentor, Nova revija, Primorska srečanja, Radio Slovenija, Sejalec, Sodobnost), v Bosni in Hercegovini (Album, Zora), v Srbiji (Symposion), v ZDA (Talisman, Web Del Sol, Mirage Periodical), na Češkem (Blatt), v Španiji (Horizon). Zdaj piše o ženskah. Tu objavljena zgodba Jaz, Klavdija je del njegove nove zbirke kratkih zgodb z naslovom Atlantis, ki bo leta 2008 izšla pri založbi Škuc v Ljubljani.
 

 

Jaz, Klavdija

 

Pomlad

Káj pa je treba tebe biló? Sama sem hotela. Bila sem blizu tridesetih in v našem malem mestu so že vrabci čivkali o presihajoči biološki uri. Želela sem si čutečega moškega, ki se bo pogovarjal z mano, me razumel, in mu ne bom le okras, predmet poželenja ali služkinja - čeprav bi bila kdaj zadovoljna tudi s tem. Bil si umetnik, vzdignjen nad vsakdanjimi banalnostmi, ko si govoril o slikarstvu, presežku, uporabljal si žargon pravšnjosti, in gibal si se v krogih, ki so se nam zunaj zdeli glamurozni, kakor danes najstnicam sodelovanje na izborih za miss, resničnostnih šovih ali vodenje bedastih oddaj na poceni televizijah, v industriji slave, ki pri nas še ni bila razvita kot gonilna gospodarska dejavnost. Slavo si je bilo potrebno še zaslužiti in falirane intelektualke smo z občudovanjem poslušale mladce z mastnimi lasmi o konceptih umetnosti, ki so jim jih sestavile uslužne intelektualke in so jih ponavljali tako, da so postali nerazumljivi. Poklic uspešne izobraženke je bil, da se je skrila za manj izobraženega moškega in prek njega kot blagovne znamke prodajala svoje znanje. Ko ga je začela utrujati s stalnim popravljanjem javnih nastopov, je zamenjal copywritersko podporo in naprej prodajal svojo okrnjeno blagovno znamko. Danes nikogar ne moti, če se ljudje po televiziji hvalijo s svojo nevednostjo, pozivajo k linču in iz rokava stresajo nova merila pravičnosti, ker za tisočletno pravo smiselnega povračila za storjeni zločin še niso slišali. Demokracija je osvojila medije, to idejo razsvetljenskega izobraževanja množic, tovarna sanj proizvaja celebrities po Fordovem traku, novi barbikeni rastejo in odpadajo kakor lasje, le da za rabljene ni tretjega trga, kakor za avtomobile zbledelega leska, ki v razpadlih Jugoslavijah vozijo do prerjavenja. Študij sem pustila, umetnostna zgodovina ni bila dojemanje slikarstva, kakršno smo poznali iz kavarne Union, ampak pomnjenje podatkov in razlikovanje vseh francoskih romanskih in gotskih cerkva. Bolj malo spekulativnosti! Zaposlila sem se v knjigarni na oddelku z umetnostjo. Tako sem ostala v stiku s stroko in verjela, da je prodajanje umetnostnih priročnikov zahtevnejše od prodajanja turističnih vodnikov ali kuharic in da prodajalka umetnosti ni prodajalka vijolic. Kot deklica sem sanjarila, da bom zdravnica. Prebrala sem vse doktor romane. Govorili so več o ljubezni kot o medicini in zdravniki so se v njih poročali z medicinskimi sestrami, čemur nisem povsem verjela, saj so v zdravstvenih domovih in bolnišnicah svoje medicinske sestre dosledno vikali in ohranjali do njih uraden odnos. Zdravniki so bili upravičeni do svojega mnenja, ki ga gojijo profesionalci, da je njihov poklic najpomembnejši in najzahtevnejši, da brez njih ni mogoče, ker jih vedno kdo potrebuje. Dober občutek, da pomagaš drugim, četudi ti gredo na živce, da bi jih utopil v žlice vode in sam pri sebi govoriš: gospa, enkrat bo treba umreti, a zmeraj te nekdo prosi za pomoč, ali kaj storiš, ali ne. Ni časa ni možnosti, da bi se spraševali o smiselnosti svojega početja, ko je slej ko prej očitno človekoljubno, četudi bi ljudi rezali na kosce. Ko sem začela prodajati knjige za duhovni preporod, odpoved jazu in vezanosti na materialni svet, za rast h kozmični zavesti, sem se večkrat spraševala, če ne zavajam ljudi, ko jim prodajam rešitev v odpovedi svetu, a so me s tolikšno gorečnostjo vabili v svoje edino zveličavne misijone, da sem spoznala, da jim pomagam. Na sprejemne na medicino nisem mogla, ker sem imela v gimnaziji preslabi oceni iz matematike in fizike. Razmišljala sem o psihologiji. Psihologi so, kot je načrtoval cesar Jožef II., župniki, ki svetujejo ljudem, kako vzdrževati odnose, katerim so se sami odrekli. Trdni v celibatu prodajajo stabilnost brodolomcem v viharju. Potihem se sladkajo s čokolado, ki so jo izmaknili iz paketov pomoči. Naslada razdajanja nadomešča spolno ugodje, kolikor se že cukru ne morejo odreči. Prestrašili so me s statistiko, da je ne bom naredila, če sem se že pri matematiki komaj izvlekla. Ko sem nekaj časa delala v marketinški agenciji, sem spoznala živo psihologijo: prepričati kupca, da potrebuje izdelek, ki ga oglašujemo, ker bo povečana prodaja pokazala, da nas naročnik potrebuje. Prodajamo želje, smo povzemali za vodjo projektov, filmskim režiserjem brez filma. Produkt, želja, potrošnik, naročnik so bile filozofske kategorije in reklamni oglasi umetnost. Delali smo odlične spote, katerih avtorji so imeli umetniške ambicije, a namen kratkih filmčkov je bil, prepričali čim več ljudi, da so kupili nek izdelek. Vsak starš ve, kako težko je otroka odvračati od sladkarij, ki se prilepijo na čutnice za okus, dokler ni na sporedu naslednja reklama, in kako težko ga je prepričati, da si umije zobe, jaz pa sem takrat, ko je moj sin začel segati po bonbonih in so se v medijih pojavili predlogi, da otroško zobozdravstvo ne bi bilo več brezplačno, ker bi otroke tako vzgojili, da bi bolj pazili na svoje zdravje, delala na oglasih, ki so malčke prepričevali, da življenje brez lizike ni polno, da bodo hitreje zrasli, če bodo jedli to čokolado, da bodo imeli trdne kosti, če bodo redno segali po tej mlečni rezini, s katero so jih matere v svojem strahu pred osteoporozo začele pitati kakor čarovnica Janka. Vse je postalo produkt, ki smo ga tržili: ministrove športne noge, predsednikova hči, starševska ljubezen, otroška sreča, modro nebo in zrak, ki ga dihamo. Če je še razumljivo, zakaj prevladujejo reklame za pralne praške in čistila, ki jih potrebujemo vsi, kupujemo pa v glavnem ženske, ki smo po pranju in čiščenju zvečer tako utrujene, da zmoremo sprejemati edino še podobe vedrih gospodinj in mater, ki nam ponujajo čudežna sredstva, ki vse opravijo sama, medtem ko se one posvečajo otrokom s priboljški, ki so naslednja tema reklam, ko so otroci že zaspali, se sprašujem, zakaj za praški sledijo vložki, ki jih uporablja pol od pol gledalcev nekaj dni na mesec. Je to eden največjih trgov, ceneni koški papirja in vate, ali je to trg moralnih vrednot? Zakaj ne reklamiramo toaletnega papirja, brezspolnega in brezstarostnega, kateremu je neproduktivnost edini cilj? Ali vsi ti nebeško lahki vložki opozarjajo na nečistost žensk, na izvirni greh, manko falosa, izvorno rano, ki krvavi. Moramo v oglasih iskati filozofsko globino civilizacije: pralni prašek kot simbol moralne čistosti, vložek kot simbol nečistosti, rezina simbolizira raj. Ženska je krivka greha, ki ga ne bo nikoli oprala. Zato je kaznovana z rojevanjem produktov. V marketingu smo se šli psihologe, umetnike in filozofe. Spraševala sem se, zakaj prodajamo bolezen, da nato ponujamo zdravje? Čeprav je povsem jasno, da je tržno gospodarstvo trgovina. Brez novih produktov, ni novih delovnih mest, brez novih družin, ni novih produktov. Po elektronski pošti sem prejela pismo Nicka Upperja, ki je opozarjalo ženske, da nekatera podjetja v vložke dodajajo azbest, da bolj krvavimo. Pošljite naprej! Nisem ga poslala. Šla sem iz firme, ki se je preživljala z reklamami za vložke. Na nobeni etiketi vložkov nisem opazila, da bi bil kot sestavina naveden azbest. Zaradi katerega so prenovili evropsko palačo in zaradi katerega umirajoči azbestozovci prejemajo odškodnino. Obstaja kopica institucij, ki so poklicane, da kontrolirajo proizvode na trgu in če ugotovijo kršitve zakonov, odgovornim sodijo, ne da se igramo afganistanske gverilke, ki se učijo brati pod talibani. A koliko delovnih mest bi zgubili s tem, koliko bi bilo lačnih otrok, če bi otrokom nehali vsiljevati sladkarije, zaradi katerih so predebeli, pomoč kolikih ljudi bi bila nepotrebna, če bi se zmanjšala prodaja drog, in produkti kolikih bolnišnic in farmacevtskih podjetij, če bi se zmanjšala obolevnost zaradi raka na materničnem vratu? Vložek je simbol potrošnice čistilnih sredstev, zdravstvenih storitev in alternativnih terapij. Bolezni ženskih rodil se osredotočajo na čas, ko je ženska opravila produktivno funkcijo in je koristna potrošnica storitev. Vrnila sem se h knjigam.

Želela sem priti v svet, v katerem sama nisem uspela, in poleg emancipacije je še vedno obstajala klasična pot, da upecam nekoga iz tega sveta. Pravili so nam art pičke, ker smo lovile umetnike, ki so lovili bejbe za avanture, ki so verjele, da bodo prav one Vegove stalnice po muhan enodnevnicah, ki so uvele v suho cvetje skupaj z marmelado, na katero so se ujele. Vedele smo, da se moški bojijo uspešnih žensk, ki bi mogle biti pametnejše na področjih, s katerimi so se postavljali. A enakopravnost je vendarle toliko preoblikovala odnos med spoloma, da lahko ženske storimo prvi korak, tako da ni prizadet ponos moškega, in nam ni treba igrati deklic, ki v strahu pred nosečnostjo plašno tiščijo skupaj kolena pred brezsramno moško napadalnostjo. Kontracepcijska tableta je v družbene odnose vnesla več sprememb kakor proletarska revolucija, ko je iz pasivke naredila aktivko. A oživila je tudi strahove pred žensko razbrzdano spolnostjo, katere odsev je življenje gejev, ki jo krščanstvo kroti z deviško čistostjo in televizija z nedolžnimi vložki. Ženska po kontracepcijski tabletki je bakhantka, ki v zamaknjenih orgijah kastrira lastnega sina. Sanjamo jo, kako se vdaja hudiču, ki ima kopito namesto uda. Bakh je nasledil Ozirisa, Kristus Dioniza. Drugo ime očeta za isti nenasitni spol, ki v zanosu poje glavo lastnega sada.

Bila je ena tistih hišnih zabav pri tvojem sošolcu iz akademije, na katerih se je veliko govorilo o težnjah v sodobni umetnosti in kako ukaniti trende Zahoda, ki se je postavil za razsodnika umetniškega novuma in Vzhodu dodelil vlogo bolj ali manj izvirnega posnemovalca, vendar je Zahod potreboval sunke barbarov onkraj veletoka in nove kupce, saj je svoje zasul s proizvodi bolj, kot so jih mogli použiti, in to je bil trenutek za zmagoslavje Vzhoda, za umetnost marketinga, načrtovanja, slovanskega čustvovanja, seksualno podkupovanje, produkt sam je bil že dovršen, potreben le nove embalaže, individualna umetniška poteza se je izčrpala v modernistični razgradnji, umetnost je postala design, ki je uspel prekriti svojo naravo, ko je sestopil do primitivnosti, ki se je imenovala primarnost. Razprave, okrepljene z alkoholom in drogami, so se končevale s prvinskim seksom, ko se je zdelo, da ni pomembno, kdo s kom, a smo se ves večer skrbno nameščale, da bi bile ob pravem času na pravem mestu, za kar je bilo potrebnih več dvobojev s tekmicami. Prižgala sem ti joint, ki si ga zrolal, in se usedla poleg tebe, da se bom v omotici naslonila nate, ko bo krožeča trava ugašala učeno debato, v kateri si dobro povzemal misli svojih kolegov, ne da bi jih vedno razumel, privlačili so me tvoji kostanjevi kodri, gosti valoviti lasje so ti prekrivali vrat in čelo, redke dlake na belih prsih in rokah so me spominjale na otroka, srajco si imel napol odpeto in spuščeno prek hlač, rokave zavihane, oblačil si se umetniško frivolno, pozimi si nosil bele hlače, poleti črne, tvoj nasmeh, odkritosrčnejši kot bi pritikal bolestni umetnosti, s katero si želel uspeti, in tvoja nekoliko športna figura, na šport ste gledali kot na malomeščansko plehkost, nadomestek globine, začel si se že okrogliti kakor jagenjček, ki mu pozimi zraste volna, za razliko od tovarišev, ki so se krčili kot odvisniki in verjeli, da s svojo telesno nezanimivostjo izražajo umsko večvrednost, na katero padamo art pičke. Šla sem za tabo v kuhinjo, kamor si šel po novo steklenico vodke v hladilnik in ko si odpiral zamrzovalnik, sem ti ovila roke okrog trebuha in te skozi srajco rahlo ugriznila v hrbet. Nisi mi mogel odreči, art pičke smo bile na teh zabavah kakor čokoladni okras smrečice, ki ga je bilo treba zaužiti, preden so se usule iglice in je jelka končala v kaminu ali smetnjaku, ostala so darila, s katerimi smo se na videz diskretno hvalili naslednje leto. Zalizoval si se hladno, kot bi se učil iz porničev, ki uvodne prizore skrčijo na minimum in naslednje korake sem morala podvzeti jaz, ti odpeti hlače, sleči bokserice s srčkastim vzorcem, ti ga na pol dvigniti z jezikom, te položiti na tla, kjer si se ulegel na hrbet in strmel v strop, kakor v usodo vdana žrtev, usedla sem se ti na trebuh, ti drkala kurca, tvojo roko peljala do muce, pomočila vanjo prst, da si čutil, kako je vlažna in topla, se ulegla poleg tebe na mrzlih tleh, da bi me vzel, kakor kristjan vzame žensko. Pritiskal si name s širokim mehkim telesom, a poti nisi našel, bil si okoren devičnik, ki ga izkušena roka ni poučila o skrivnostih ljubezni. Hotela sem ti pomagati, ko si nenadoma kriknil in sunkovito vstal, vse kar sem videla, je bil tvoj vase potegnjen lulček, ti pa si mi kazal ritni graben, kamor ti je pritekla ledena voda iz odprtega zamrzovalnika, ki je razsvetljeval najino prvo romanco. Vzel si steklenico vodke, si natočil pol kozarca, ga izpil na dušek in se izgovoril na alkohol. Razumela sem, tudi jaz sem bila utrujena, spolnost je igra želje, ne onegavljenje pred hladilnikom. S prsti sem se tolažeče sprehodila skozi tvoje kodre in ti naslonila glavo na svoje prsi. Pri meni si varen, čuvala bom tvoj strah, tvoja umetnost je važnejša od biča.

Navezal si se name, nisem te ogrožala s svojim spolom, bila sem družica, s katero si se lahko pogovarjal o vsem, skupaj sva počela vse, izogibal si se le temu, da bi bila kdaj zares sama, da bi preživela vikend sama, šla na izlet ali počitnice sama, vedno sva imela družbo prijateljev, kolegov, sošolcev, znancev, tujcev, družine, ideja samotnega otoka v dvoje je bila strašljiva kakor kastracija, vedno sva se izčrpavala z obiski prijateljev, zabav, razstav, muzejev, arheoloških najdišč, beganji iz kraja v kraj, vse te je zanimalo, da ni bilo časa, da bi bila drug z drugim in se dotikala zgolj zaradi naju dveh, da bi me ljubil kot svojo najljubšo sliko. Učila sem se ponižnosti, spolnost ni najpomembnejša stvar v življenju, to je poza mačotov, a še ti redko obdarijo ženske, katerim pritiče, da se zadovoljijo s tem, kar dobijo. Moški hočejo, ženske nočemo - kje so ti moški - če bi vedeli, kako si jih želimo, bi še ti postali sestre! Skoraj bi sprejela stališče, da je spolnost samo stvar spočetja, a so imeli umetniški krogi prevraten odnos do vere, ki so jo dojemali kot uspešnejšo tekmico. Kadar si me vzburil s svojim vonjem, sem se zadovoljevala z roko.

Redko sva imela spolne odnose, ta besedna zveza označuje prav to, pričakovano vedenje brez hrepenenja. Na hitro kakor iztrebljanje, h kateremu sem te morala vzpodbuditi in nato nagraditi z milino kot otroka, ko mu brišem ritko. Premogla sem precej potrpežljivosti in razumevanja za spodletele poskuse, da sem te pripravila do kratkega uspeha, tebi se ni bilo treba truditi, moja nagrada je bila, če se ti je dvignil, kot da sem spaka, počaščena, da kdo trzne nanjo, in sem se lahko usedla nanj in bila zadovoljna, če si končal. Sprejela sem žrtev, ki mi jo je namenila zgodovina. Poleg tvoje mame sem bila edina ženska, ki te je lahko videla golega in te umivala v banji.

Moški so bili kurcocentrični. Košček gnusnega mesa je postal središče narcisovega zanimanja. Potratna kultura je bila popustljiva in nazadujoča, njen rezultat je bila bolezenska samovšečnost, ki je posameznika odvezala skupnosti in drugemu ter na mesto umorjenega očeta postavila zahtevo hipnega zadovoljevanja osnovnih potreb. Ritna fiksacija se je že od otroštva ponotranjala kot zakon čokoladnih rezin. Želja po spolnem organu nasprotnega spola je zapleten proces odrezov in odpovedi, medtem ko nazadovanje k zadnjici ne terja drugega kot napihovanje lastne nečimrnosti. V San Franciscu je bila že tretjina moških toplovodarjev. Sida tega požara ni pogasila, z vstopom v javna občila ga je celo razpihovala. Vsi moški so nagnjeni k temu, da postanejo topli bratje, kakor opice k pretiranemu drkanju. Civilizacija je ogrožena, rimska je propadla zaradi umanjkanja spolnih prepovedi, dokler je ni odrešil Kristus. Ženske smo pozvane, da rešimo Zahod, da obvarujemo moške nazadovanja, jih zaščitimo pred njimi samimi in jih naučimo resnične ljubezni, ki je lahko edino ljubezen med moškim in žensko. Umetniške pičke smo izvajale hetero posvetitev fantov samovšečne dobe. Tako smo si bili bot z njihovo javno večvrednostjo. V postelji so bili nebogljeni kakor dojenčki, bile smo terapevtke, ki so vodile njihove vzgibe. Odkar sem pustila faks, nisem brala druge psihološke literature kakor zaupne besede, izšolalo me je življenje. Kot prodajalka nisem dobro zaslužila, menjavanje podob zapeljivosti pa ni poceni. Postala sem tvoja punca in te varovala pred istospolnostjo, kar smo vedeli vsi, razen tebe, a ljudi ne zanima, kaj kdo je, v tem smo zelo strpni, zanima nas, kaj si kdo dovoli biti, v tem smo manj strpni, še posebej, če sta ogrožena naša kultura in jezik. Verjela sem v rast osebnosti, v zakasnel spolni razvoj, kot verjamemo v dobro v človeku, ki ga bomo obudili spod naplavin sprevrženosti, kako bi te sicer ljubila, kako bi svoje življenje zvezala z nekom, ki mi tega ne bo vračal. Lastno spolnost sem potlačila v čakanju na tvoj prehod, ko boš nehal zardevati pred moškimi in se zadekavati pred menoj, a si se bolj ujel z mojim očetom kakor z menoj. Cenil te je, ker si vedel, kaj hočeš in to tudi dosegel. Zanj si bil mednarodno uveljavljen umetnik, za kar si veljal doma po izmenjalni študentski razstavi, jaz nisem bila nikoli nič vredna, ničesar nisem končala, ničesar dosegla, ženske smo bile le skrbnice zaroda, podpirala ga je moja mati, ki me je nenehno učila, da je potrebno za družino potrpeti, se žrtvovati, ker ženska brez družine ni nič, ker ženska brez moškega nima veljave, četudi je le moški na papirju. Kaj je življenje drugega kot podoba, ki ostane, ko strast mine, če je kdaj bila, romani in TV nanizanke ga ne posnemajo, temveč mu dajejo, kar mu manjka. Iz obetavnega umetnika si postal reklamar, naj si si še tako dopovedoval, kako si boš podredil oglasno industrijo, si je le ona tebe, na koncu je vedno naročnik tisti, ki izbira, četudi ni bral Freuda in Lacana, naročnik odloča, kaj moraš popraviti in svoje ideje spreminjaš toliko časa, da zadovoljiš njegov okus. Tvoji izdelki so bili vrhunski, nadarjenost je božji dar, ki ne mine, a vendar si bil del industrije, katere edina trajna vrednota je dobiček. Vsak buzerant je bil mojemu očetu vrednejši od hčere, od katere je pričakoval, da bo skrbela zanj, in potrudil se je, da je to pokazal ob vsaki priliki. Začel si oblikovati za prijatelje, nato plakate za umetniške dogodke, povpraševanje je naraščalo in pritekalo je več denarja, kar bi nama omogočilo, da bi šla na svoje, a si se pri mojih starših, kjer sva živela na podstrešju, dobro zasidral in se ti ni mudilo, bil si njun ljubljenec, sin, ki sta si ga želela. Odprl si svoje podjetje, ki je zacvetelo in videla sem te vse manj. Načrtovala sva otroka. Ne vem, ali si ga res želel, moj oče je hotel naslednika, tvoje ustvarjanje ti je pomenilo več kakor družina, si mi nameraval dati otroka namesto sebe, ki si se mi odtujeval?

Veselil si se naraščaja, posvečal si mi več pozornosti, bil si ljubeč, kakor na začetku, ko sva se spoznala in si me zasipal z nežnostmi, da bi se odkupil za prvi neuspešen poskus ter mi podarjal vedno nove artefakte svojih umetniških stremljenj. Vozil si me na preglede in se vračal pome k zdravniku, ker nisi imel časa, da bi počakal tam, nosil si mi rože in paraline, česar nekonformisti prej niste počeli. Večino stvari za dojenčka, oblekce, posteljico, voziček, sva dobila od tvoje sestrične, ki jih je hranila zate. Cela družina je čakala potomca, s skrbjo za katerega so imeli več opravka kakor midva. Zasipali so naju z nasveti in s predmeti, da nisva imela več kje hraniti enih ne drugih. Vsi se spoznajo na vzgojo, kaj dovoliti, kaj nuditi, kaj zahtevati, tudi tisti, ki nikoli niso imeli otrok. Čemu toliko žalostnih zgodb, ko vsi vedo, kako novega človečka vzrediti v prijaznega, uslužnega in koristnega člana otoške skupnosti resničnostnega šova? Od kod toliko zlorabljenih otrok, poginulih predozirancev in spolnih odkloncev, da potrebujemo skrivno druščino za udružbljanje mogočih izprijencev. Cela gora nasvetov prave mere je prekoračila svojo lastno, preveč dobronamernih želja, razumevajoče podpore, uravnoteženih vlog, popolno življenje je naporno, skladnost gloda potreba po razvratu, izživljanju, mučenju sebe in drugih. Odraslim ni dopuščen zlom, odgovorni smo zase in za druge, če tega ne zmoremo, smo lahko kriminalci ali norci, za nas ni odklopa, ki je rezerviran za otroke, starce, bolnike in hendikepirane. Odraslim se svet ne sme sesesti, ker še nismo vplačali dovolj v pokojnino sočutja, da bi grela pomodrele noge, ki štrlijo iz kartona pred jekleno mrežo razsvetljenih izložb prodajalen visoke mode. Bi prenesla pogled na lastnega otroka, kako se greje na zračniku podzemne garaže in se hrani s kislim vinom iz tetrapaka, pogled nase, kako se pokrivam s starimi časopisi, da ne bi vzela slana, česar si nisem upala sama. Ni doma za brezdomce, ko imamo toliko različnih domov, kjer množica strokovnjakov skrbi za dobro počutje varovancev, za njihovo razvedrilo in kratkočasje ter jih prepričuje, da ne smejo zapasti v otožnost. Ni doma za zlomljene. Nas resničnostni šov varuje pred njimi.

Bila sva moderen par in hotela sva biti sodobna starša, odprta, napredna, ustvarjalna, vzpodbujajoča, drugačna, kakršni sta bili najini srednjeslojski družini, ki sta se oklepali vrednot iz oglasov: Avto, ki vam ga bodo sosedje zavidali! Kot avantgarda smo se oblikovali tako, da smo nasprotovali ustaljenosti, dokler je nismo sami začeli ponavljati v še okostenelejši obliki, da bi prikrili, da naša analiza ni prinesla rešitve. Posredovani vzorci so bili del našega bistva, čeprav smo nosili strgane hlače popackane s slikarsko barvo, si počasi posnemal očeta.


Poletje

Kot oče nove dobe si prisostvoval porodu. Moški deli izkustvo čudeža z žensko, majhno nebogljeno bitje kliče tvojo ljubezen, kot sem jo jaz, potna in krvava. Tvoje navdušenje nad malim je bilo tolikšno, da si ga previjal, hranil po steklenički, zibal, mu pel uspavanke, a vstajanje sredi noči te je kmalu utrudilo, imel si delo, pomembne stranke, jaz sem ostala doma in mi je bilo lažje, nikoli nisem spala več kot tri ure skupaj. Sprva si se vračal iz studia dovolj zgodaj, da si se igral z njim, preden je šel spat, sčasoma sem ga začela jaz poljubljati za lahko noč v tvojem imenu in včasih se je zgodilo, da se nisi cel teden ukvarjal z njim, dokler te ni motil pri tvojem obredu branja Sobotne priloge. Dolgo po porodu sem bila zate neprivlačna. Rana se mi je hitro zacelila, tudi svojo prejšnjo težo sem si kmalu povrnila in redno sem izvajala jogo, da sem bila v dobri telesni in duševni formi. Pripravljala sem ti sadne kupe z dateljni, orehi in medom, a ti je mama zaupala, da ženske po porodu nimamo spolnih potreb, ker imamo otroka. Bili smo vse bolj normalna družina, od posojila do posojila, otroci med tem zrastejo, v pokoju pa se zavemo, da ne prenesemo več partnerjeve bližine. Ostajala sem doma, ko je mali preboleval otroške bolezni, čakala po otroških dispanzerjih in obiskovala pediatre, ko je dobil sredi noči nenadoma vročino, si odvrnil, da je to normalno, se obrnil na drugo stran in zaspal, morala sem prositi očeta, da naju je peljal k dežurnemu zdravniku. Po čakalnicah sem poslušala hvalo staršev, kako je njihov otrok pameten, nadarjen in sploh v vseh pogledih pred svojo starostjo, kar gre pripisovati dednemu materialu ali sodobnim vzgojnim prijemom, v obeh primerih njim samim. Prepovedovala sem mu stvari, ga učila reda, delovnih navad, ti si mu dovoljeval kršitve mojih zapovedi, jaz sem bila huda, ti si bil zabaven, jaz sem bila tečna, ti si bil pomorščak z otoka zakladov, jaz sem bila zoprna, ti si bil spovednik, ki le posluša, vitez, ki se priplazi, ko pade mrak in se razblini kakor dobra vila ob prvih sončnih žarkih.

Tvoja dejavnost je rasla, dobival si zahtevna naročila velikih podjetij. Kupoval si nove računalnike, programe, potreboval si sodelavce, a nihče te ni zadovoljil. Če je bil dober, ni hotel dolgo delati za druge, če ni bil, si s popravljanjem porabil več časa, kot bi ga sam. Kot vsi novi podjetniki, si vse želel narediti sam, nikomur nisi zaupal, vsak, ki ga boš izučil, bo postal tvoj tekmec, prihranila bova denar, le kdor je sam začel s poslom, ve, kako težko je priti do točke, ko zaslužiš toliko, da ti ostane nekaj za neposlovne naložbe, zgradila si bova hišo, na samem blizu mesta, kjer bova živela svoje družinsko življenje, konec tedna, kajti zdaj si delal že ponoči, ker si imel čez dan sestanke, za managerje velikih podjetij si je treba vzeti čas, radi se družijo z umetniki, da so del elite, malce bohemstva, neformalnega oblačenja, razbremeni njihov napeti vsakdan med prodajnimi in kupnimi razlikami in tržnimi deleži, umetniki živijo v svojem svetu, kjer resničnost ne moti njihovega ustvarjanja, medtem ko oni bijejo boj za preživetje, ki zmelje vsakogar, kdor prej ne zmelje drugih. Niso videli, da so te z vsakim kosilom na golf igriščih, z vsako gostilno, kjer ste stopili iz primeža rutine, odtegnili meni tisto noč, ki sem jo prebila sama z malim, in ko so te začeli vabiti konec tedna na lov na medvedko ali na mečarico, se je zdela najina hišica brez smisla. Pripeljala sem ti več pomočnikov, da bi se vračal domov pravočasno, da bi videl sina, preden je zaspal, a z nobenim nisi dolgo zdržal. Sanjaril si o mednarodnih povezavah in hkrati opravljal dela tajnice in postavljalca prelomov. Direktorji, katerih moč te je očarala, so vedeli, da je uspešno vodenje vodenje drugih, da delajo zanje, in ko so govorili o svoji preobremenjenosti, so mislili tudi poslovne zabave, šport, kulturne prireditve, jadranja ter obiskovanje novorastočih spajev in wellnessov, kakor so zdaj imenovali toplice, kamor so včasih hodile upokojenke in telovadnice, kjer so kvihtali silaki. Imeli so osebne trenerje z oblikovanimi telesi kakor svojo podobo v ogledalu in vedeli, da jim položaj omogoča zaužiti mišic, kolikor si jih želijo. Bili so fit in skrbeli za proti-stres, da jih ne bi infarkt po štiridesetem, kakor njihove predhodnike, ki si zdravja niso privoščili z veliko žlico. Ti nisi imel časa za šport, ne za toplice, ne za masaže, ne da bi kdo s tabo raztegoval zajle na napravah, ki so nadomeščale telesni napor. Zaradi poznih večerij si postajal težji, porastel ti je sladkor in pojavila se ti je artimija srca. Umetniška debeluška, samo da bi te sprejeli oni, za katere si bil znak družbenega vzpona, ker naj bi bila stara buržoazija kulturna. Le kako bi postal enak njim, ki so zaslužili stokrat več kot ti, ki so zaposlovali stokrat več, tisočkrat več ljudi in od katerih smo vsi odvisni. Delo je postalo nevredno, delajo stroji, zmogljivejši od ljudi, kar šteje, je, kako unovčiti to brezmejno proizvodnost. Glavna dejavnost visokotehnoloških družb je trgovina in ustvarjanje nadomestnega smisla za nepotrebne ljudi v novih delovnih mestih, o pomenu katerih se je bolje ne spraševati. Managerji, včasih so jih klicali mešetarji, so prodajali nomen, iz enega ustvarili dva, in utemeljevali svojo nepogrešljivost s krinko privatnega kapitala, ki je bil po privatnosti primerljiv s sovjetskimi solhozi. Multinacionalka je bila privatnejša od države in manager, ki je uspešno tržil cukre med otroškimi odvisniki, pomembnejši od znanstvenika, ki si je prizadeval pozdraviti sladkorno bolezen. Noben sloj ne more preživeti brez tržnega deleža v segrevajočem se balonu kapitala, ki se grize v lasten rep, in molimo, da ga pastir ni bi počil s fračo. Fantek, hočeš cukra? Država, služkinja, ki jo v davkoplačevalskem imenu uporabljamo namesto pljuvalnika, s soodvisno zgradbo, ki jo ustvarja, kot je ta nekoč ustvarila njo, vzdržuje perpetuum mobile smisla, brez njene organizacije bi bili volčji otroci.

Tvoji naročniki, ki so kupovali črne božične jelke, da so se skladale s pokromanimi stanovanji, ker so se bali, da je barva španski kič, so postali del najine družine, z njimi si obedoval pogosteje kakor z nama. Postajala sva tvoj servis, pralnica, spalnica in sprostitvena otroška igralnica konec tedna, zaradi otroka sva več stvari počela ločeno, bila sem varuška, ko si gojil družabne stike, ki so prinašali posel. Kosila, večerje, sprejemi, privatne zabave in druženje v slogu angleških moških klubov, kar so dame sprejele kot uživanje cigare, medtem ko so se predajale vroči čokoladi. Zajčice, ki prodajajo tobak, so ljudska predstava, kaj si želi nekdo, ki si lahko privošči vse, ti pa so bežali pred počenimi telesci, ki so jih zalezovala za vsakim vogalom, raziskovalni novinarji so venomer pisali o dekliški prostituciji, deška je bila tabu, nismo govorile o dečkih, ki so jim začenjale poganjati mišice in dlake in so jih očetje posojali za obrede prehoda v odraslost, da so sami užili sadove svojih kompanjonov, matere, ki smo vzgajale njih ponos, smo vedele, da kakor je bila nekoč vojska dolžnost plemiških sinov, bodo zdaj vpoklicani v prebadanje riti z bajoneti. Jih bo naša ljubezen utrdila za zlorabe deštva, ko bodo postali naši vrli voditelji? To ni bilo prodajanje, to je bila ljubezen, ki smo jo me pogrešale, kakor v katalonski visoki družbi, kjer so odličniki po vaseh nabrali dečke, vsak si je izbral enega in nek pater jih je poročil v skupinskem obredu, nato je vsakdo zaposlil svojega pribočnika, ki je bil njegov mož pred Bogom. Zakon ovaja mnogoženstvo, zveza z žensko in moškim je zgolj naravna, kajne? Fevdalizem, večno vračanje enakega, je preglednejši od svobode, enakosti in bratstva. Gosposki je dovoljeno, kar je drugim prepovedano, zastopa želje in fantazme vsakogar, a kdorkoli bi si drznil privoščiti več, kot pritiče njegovemu stanu, bi ga neusmiljeno potolkli, kot se je dogajalo meščanom, kneza so zalagali z brezmejnim blagom, da je živel raj, princesa v gradu s stolpi se hrani samo s kolači, a je potešena in brhka. Hotela sem te v svoji postelji, moje spretnosti zapeljevanja niso več delovale, zadovoljna bi bila že s hitrim seksom, ko si mož ne sleče niti hlač, da se sprazni, ali opravi svojo mesečno dolžnost, se obrne stran in zasmrči, ali pofuka ženo, da se ji opraviči za zmerljivke in klofute, ki ji jih je primazal pred tem, samo da bi se združila, da bi čutila, kako te privlačim, za trenutek bi se delal, da si me želiš, tvoje posilstvo bi mi pomagalo bolj od pozornosti, daril in izgovorov, zaradi katerih nisva spala skupaj že pol leta. Ne veš, kako se počuti ženska, ki ne more vzburiti dragega, a ga zmede vsaka sprednja izboklina kavbojk. Včasih so pisali razprave o spolni nemoči, zdaj so slabo vest nadomestili puti, ki moškim dokazujejo njihovo potenco. A kdo nam bo kazal našo privlačnost, ko se naše telo, privezano k štedilniku, začne taliti, če nam mož kakor muzi ne podari gradiča polnega kmetičev norega kralja? Udružbila sem te, nisem pa te pozdravila. Zato sem pristala na operacijo, ki te mi bo vrnila, ko boš podoživel potlačeno hudo izkušnjo iz otroštva, zaradi katere bežiš pred mano, in se boš vrnil, da se zlijeva v poželenju. Uhajal si mi, nisem mogla več tako naprej, slabše ne more biti. Podpisala sem, da se zavedam morebitnih nenačrtovanih posledic, ker sem zaupala v moč tehnologije in psihologije, videla sem že veliko nesreč, rezultati so bili obvladljivi, čeprav ne vedno želeni, podpisala sem, ker sem ti hotela dobro, čisto malce iz maščevanja, ker si iz mene naredil ženo za šale, za katero ti je srce utripalo vse manj. Poleti si se v studio vozil s skuterjem, promet v mestu je postajal neprevozen, odkar smo blagostanje osamosvojitve kazali s potrojitvijo voznega parka s krediti najboljših sosedov in samozavest države tisočletnega sna z avtomobilskimi palačami, kakor so pred stoletjem imenovali garažne hiše, ki so zdaj kot rakave gobe preraščale zelene površine. Volvu, ki je prevozil rdečo luč in te zbil v križišču, se ni dosti poznalo. Ti si imel poškodovano glavo, zlomljeno rebro, ureze na rokah in nogah, kjer po dolgotrajnem celjenju nimaš pigmenta, in kot se je pokazalo kasneje, ko si se hotel začeti ukvarjal s športom, si si poškodoval meniskus, kar ti je preprečevalo napore in se je tvoja športna faza hitro končala. Mesec dni si ostal v bolnišnici, kjer sem te obiskovala vsak dan, tam sem bila varna pred tvojimi poslovnimi partnerji, nikogar ni bilo. Ko so te odpustili, si moral počivati, zaradi vratne opornice in povitih prsi si se gibal okorno, vsako opravilo ti je vzelo več časa in bolečina ti je onemogočila, da bi celo noč prebedel pred računalnikom. Naše življenje je potekalo v koščkih, imeli smo manj denarja, a imela sva tebe, invalida in verjeli smo, da se boš pozdravil in bo vse še dobro.

Slovenci materializiramo psihoanalizo s prometnimi nesrečami. Angleži zbadajo penis z iglami med zobmi, da zakrvavi, kadar udejanjajo simbolno kastracijo. To počno, ker jim plačuje Evropska skupnost, sicer do kontinentalne dvoumnosti in lapsusov vedno ohranijo nekaj cinične razdalje. Španci sledijo angleškemu empirizmu v slogu katoliške baročne tradicije. Leseni figuri s trdim kurcem à la inkovska ikonografija fukata v steklenici žganja v gostilni poleg suhih svinjskih parkljev in krač. Tudi Špance plačuje Evropska skupnost, a oni verjamejo kakor inkvizitorji črne legende, ki uživajo dvojni transfer. Buzije zdravijo samopojmovani normalni hehomiči. Kot Slovenci bi prodali še mamo, bolje rečeno, bi mama prodala še sina, kajti za tvojo nesrečo z mopedom je podpisala tudi tvoja mati. Francozi simbole in znake toliko časa zrcalijo v sliko v sliki, iz ogledala v steno in okrog vogala, da jih še podzavest utegne spregledati. Spekulacija je zanje sophistiqué, materialna sta seks in vojna in preden koga ubijejo, mu obvezno izkažejo hommage. Italijani so se od pomoči za nerazvite razvili, a imena očeta in materinskega nadjaza ne jemljejo resneje od instant kofeta. Nemci so v zadregi, ker je Evropa tako ponosna na poskuse, ki bi se jih sramoval še Mengele, a Mengele gor, Mengele dol, morajo prednjačiti v tehniki. Hrvati sledijo balkanski filozofiji, svi smo mi kurve, pitanje je samo cijena, in se v skladu z mediteransko moralo fukajo po dolgem in počez. Grki verjamejo, da kakšen poskus ne more škoditi, ker njihovo sonce vse varuje pred slabo voljo in samomorom. Skandinavci beguncem nudijo zatočišče, ker jim zmanjkuje žab za secirnice.

Razbiti skuter si prodal. Nisi ga hotel hraniti za Aljošo, kakor si načrtoval, ko si želel začeti dinastijo z mopedom in bi bil sinov prvi motor očetov skuter. Okreval si, le večkrat si imel bolečine v glavi, ki so lahko prerasle v večdnevne migrene, in bolečine v vratu ter križu. Zdaj si se v studio vozil s starim črnim mercedesom, večjim od naše kuhinje, ki si ga kupil na nedeljskem boljšjaku. Potreben je bil popravil kakor kubanski chevrolet, a počutil si se varnega in avto, ki je spominjal na veličino gestapovskih časov, kakor črn militanten usnjen plašč, ki si ga hranil v omari, je odražal tvoj umetniški stav. Potrpežljivo sem čakala, da se ti povrne spolna sla, v spanju si imel trdega, ko si se še komaj premikal, ter skrbela za dom in družino. Nesreča te je spremenila, verjela sem, da bova postala zaupnejša, a med nama je rasel zid, v katerem ni bilo prehodov. Na tvojih spodnjicah sem opazila prisušeno spermo in kri. Kakšne fantazije so te prevzele, da jih nisi mogel sanjati ob meni? Kdo je zasedel moje mesto, ki sem ga s tolikšnim tveganjem komaj spraznila? Kot normalna družina smo se delali, da je vse redu, ko ni bilo nič, nadzorovali smo drug drugega in verjeli, da si tako izkazujemo naklonjenost, da je kontrola važnejša od zaupanja, za katerega ni bilo več prostora niti v mehiških nadaljevankah.

Prodajala sem knjige v knjigarni na mestni promenadi, ki je umetnostno polico krčila na račun okultizma in knjižne police na račun okraskov. Kadar se je človekoljubno izobraženstvo delalo, da ima slabo vest zaradi trgovskih spletk v Afriki - ki jo je videlo kot številčen trg za svoje zastarele izdelke in ideje, za katere Afričani niso imeli denarja, zato je ustanovilo sklade pomoči, s katero so kupovali potrošno blago, najhitreje potrošeno je bilo orožje, ni pa podpiralo neproduktivnosti izobraževanja in preventive - je uvozilo primerke primarne umetnosti, serijsko proizvedene v manufakturah, ki so odražale zgodovinsko stopnjo razvoja s tem, da so zamorci delali v enakih razmerah kakor evropski delavci 19. stoletja, a ne tisti v utopičnih kolonijah, in zraven nekaj malega desetkratno zaslužilo. Ebenove maske, kamene družinske harmonije, ženske s poudarjenimi ritnicami, v katere so bili zabiti rjasti kroparski žeblji, moški z velikimi penisi, točko prešitja primitivne družbe, višje kulture so razpravo o velikosti moškega uda nadomestile z velikostjo ženskih, danes moških, prsi. Dvig nagona za pol metra se trži kot odrešitev umirajočega sveta. En sam dan ni stal črnec z ogromnim kurcem v izložbi, vsi so strmeli vanj in se zgražali nad predrznostjo njegovega jezika ter ga hladili s sladoledom, ki se je cedil po steklu, kakor bi mu prišlo od očaranosti mimoidočih. Ko si je znanost v dvajsetih letih 20. stoletja zadala klasificirati rase sveta, obličje Zemlje je bilo kolonizirano, razvila se je fotografija kot metoda in rasna teorija je bila odgovor na strahove naših fantazem, ki smo jih predelali v nezavedne metafore in metonimije, je najprej pokrila spolovila pri plemenih, ki še niso osvojila sramu, prebodene prsi, usta, nosovi in ušesa so lahko služili raziskovalnim namenom, ne pa moški ud, ki ga je razkrila Leni Riefenstahl, ko se je fotografirala z Nubami, katerih ude je merila s svojo glavo, da bi na najprvobitnejši način razkrila resnico sveta, o katerem je trdila, da ni vedela ničesar. Vsi smo mi Leni Riefenstahl, ljubimci svojega vodje, o katerega spolnih frustracijah ne vemo nič, transferji svojega analitika, o katerega kriptoanalizi ne vemo nič.

Laurent je bil prvi črnec, ki sem ga spoznala. Ko je vstopil v knjigarno, je prišel naravnost k meni, vedel je, kaj išče. Potreboval je primerjalno študijo animističnih verovanj z velikimi svetovnimi verstvi, spajanje, ki se je odvijalo pred našimi očmi, bi lahko pomagalo razumeti oblikovanje vladajočih ver, v katerih zgodbah smo odgrinjali tančice vse do stvaritve sveta z ljubezenskim odnosom. Morda bi tako lažje razumeli, kako so postale osvajalne, bojevite, neizprosne in duhovni podpihovalci vojn, ali je bilo sprejemanje tujih verstev v lastni univerzum moč ali šibkost Rima, ali je poenotenje edina možnost prevlade in preživetja? V Ljubljani je študiral mednarodne odnose, kar se mi je zdelo bolj smiselno v času neuvrščenih, ko smo imeli Center za razvoj samoupravljanja v deželah v razvoju, po petnajstletni samostojnosti smo se ponašali le z nekaj krajšimi predsedovanji mednarodnim organizacijam. Nekateri so v Ljubljani videli možnost kariere, ki pa je niso nameravali končati tukaj. V slovenščini, govoril jo je dovolj, da sva se sporazumela, ni bilo literature, ki bi se lotevala tako globalnih vprašanj, tudi pri francoskih založnikih, s katerimi smo sodelovali, nisva našla nič ustreznega, pač pa bi mu lahko koristil Timesov atlas svetovnih verstev, ki je obljubljal primerjalno uvodno študijo. Potrebno ga je bilo naročiti in počakati dva tedna. Vprašal je, ali bom takrat delala dopoldne ali popoldne in se poslovil z vencem slonokoščeno belih zob v poetični slovenščini, da so moje očke kakor zvezde mesečne v Gvinejski zaliv. Ni videl prstana, ki sem ga nosila na verižici pod bluzo. In ni videl, da sem zardela.

Takrat sem delala dopoldne. Ko sem se zjutraj stuširala, sem si pozabila nadeti verižico. Nadišavila sem se s parfumom z mošusom, oklenila prsi s podpornim nedrčkom in oblekla oprijeto bluzo z globokim izrezom. Ničesar nisem načrtovala, vendar mi je ugajalo, da me opazi kot žensko, se ne sprašuje, ali sme laskati, ali ne, ali sem prosta, ali oddana, ali ima šanse, ali ne, marveč izstreli poklon, kot bi govoril o vremenu, ljubezniv je, ne da bi se bal, ali bo koga užalil, prijaznost redko prizadene, prej nas odobrovolji in nam vrne samozavest, čemu naši moški ne zmorejo kar tujci, beseda dela čudeže, ko se vendar ne bi pritoževala, če bi me kdo premeril od nog do glave in žvižgal za mano. Timesov atlas je prispel in ko ga je listal je zrl v moj dekolte, dvignil pogled in me povabil na sladoled. Bilo je tako iznenada, pristala sem brez oklevanja, bil je čas malice in usedla sva se h Konjskemu repu na Tromostovju, da so naju vsi lahko videli, da si ne bi kdo kaj mislil. To je bil najslajši sladoled, še nihče me ni tako občudoval, pogovarjal se je z mano kakor z izvedenko politologije, čeprav sem le približno vedela, kje je Slonokoščena obala, in me osvajal, kakor smo se me včasih trudile zapeljati brezbrižne frajerje. Presenetilo me je, da se moški prav tako trudijo pridobiti žensko. Kako mi je prijalo! Sprejela sem vabilo na ogled filma njegove dežele na tednu afriškega filma v Cankarjevem domu. Spustila sem večer slikanja na svilo. Nizko proračunski film se je z zgradbo trudil zadovoljiti pogled zahodnjakov in upodobiti zgodbo, s katero bi se istovetili Afričani. Zame, iz sveta preslikav preslikav, kjer je bila umetnost le še razumsko razglabljanje, njen čutni del je ostal hologramski zapredek pod nanosi citatov, je bil dotik zapeljevanja, ki je, ko ga osvobodimo umetelnih poklonov, najiskrenejši dotik.

Dobila sem novega prijatelja. Razmišljala sem, da bi ga povabila domov na večerjo, da bi ga spoznala Aljoša in ti. Gotovo bi ga vzljubila, bil je tako neposreden in stik s svetom, ki smo ga spoznavali pri umetnostni zgodovini, ker je vplival na modernizem, ko je afriška umetnost na začetku 20. stoletja prevzela evropsko meščanstvo. Modernizem je bil renesansa naravnih odnosov, ki niso nikoli obstajali, hotel je revolucionirati družbo in ustvariti novega človeka, človek se ni spremenil, se je pa položaj žensk, prvi globalen umetniški projekt, ki je dosegel najodročnejše zaselke, njegov znanilec je bil radio. Stapljanje tradicionalnih kanonov z ritmom bobnov je ustvarilo kulturo, ki je kot totemska miška osvojila svet. Ti mene nisi vabil na večerje s svojimi partnerji in ko me je Laurent povabil k sebi v študentski dom na ogled afriških obrednih mask, sem opustila misel na družinska srečanja. Obraz si je zakril z grozečo podobo, si slekel srajco in začel plesati magičen ples. Vonjala sem njegov znoj, bela sol se mu je sušila na temni koži, nisem bila gotova, ali me privlači, ali odbija in nisem se branila, ko mi je odpel bluzo, nedrček, hlače, kot svečenica sem sodelovala pri obredu, se predala transu, vodil me je duh, nisem bila odgovorna za svoja dejanja, nisem se čutila krive. V moje svetišče ni mogel vstopiti, imel je tako velikega, čutila sem bolečino, krč, umiritev, počasno prodiranje, rahlo valovanje, napetost je pojemala, gibanje je postajalo sunkovitejše, dražljivost se je iz mednožja širila na trebuh, moje telo se je osvobodilo spon, bučalo je pod njim kakor viharni ocean, še nikoli se nisem počutila tako polne, segel je do konca, s kodrastimi dlakami mi je dražil ščegetalček, jajca so me tepla po riti, sprejela bi vsega, se zlila z njim in ga imela v sebi. Doživela sem tri orgazme zapored in potem še zamaknjenje, kakršnega še nisem izkusila. Moje telo se je napelo kakor tetiva, nato se je treslo v sproščanju energije, čutila sem mravljince do konic prstov, kričala od blaznega ugodja, sopel je kot mistral, najini telesi sta deževali, vrhunec sva doživela hkrati, kakor nisem pomnila. Z razbijajočimi srci sva ležala drug poleg drugega, gosta sperma je počasi curljala iz mene, ni se mi mudilo v kopalnico, ljub mi je bil vsak njegov izloček. Kdaj sva midva končala skupaj, kdaj ti je nazadnje prišlo vame, pritoževal si se, ker se mi je po porodu raztegnila nožnica, da ne moreš končati v malhi, tebi ni več povsem otrdel, orgazmirala sva z roko, kmalu vsak s svojo. Gusar je v malhi našel zaklad.

Mama je bila presenečena nad mojim zanimanjem za izobraževanje, ko je pazila Aljošo, ti ne bi opazil, da me ni, če ti ne bi omenila, da sem začela obiskovati tečaj afriških plesov in francoščine. Plesni tečaj je vodil Laurent, francoščine sem se nekaj spomnila iz gimnazije, vsake toliko pa sem vendarle šla na uro, da sem spoznala profesorico in sošolce. Naklonov se še vedno nisem naučila, pač pa sem odkrila marsikaj o spolnosti, o čemer ženske naj ne bi govorile. Spoznala sem, zakaj moški o ženskah govorijo v številkah, o sebi pa v kakovostih. Številke bi jih potolkle huje kakor nas, ki se vsakodnevno pobiramo. Oropale bi jih naravne pravice do zasužnjevanja, s katerim prikrivajo svojo nemoč. Spoznala sem razliko med moškim, ki žensko zadovolji kakor ona njega, in med onim, kateremu je le mati otrok. Oboževala sem seks, ga pogrešala, z Laurentom je bilo vsakokrat boljše, bolj sva se poznala, bolje sva vedela, kateri dražljaji naju vzdignejo, sprejela sem ga do roba, zmeraj si me je poželel kakor prvikrat in ko mu je prišlo, je bil še vedno vzburjen. To je bil najskladnejši ples, pesniška gimnastika, česa ne zmore privlačnost! Sem ljubila njega, ko sem verjela, da ljubim tebe, njegovo božansko orodje, ki me je vodilo v zamaknjenje, ali sebe, vredno poželenja? Našla sem svojo izgubljeno polovico, brez katere sem tavala po svetu, nisem več čutila potrebe nikogar zmanipulirati, svet je postal razodevanje čudeža, in ko bi vsak našel svojo polovico, bi bili prijaznejši. Ali moški, ki zadovolji žensko, čuti potrebo po osvajanju tujih žensk, ali moški, ki najde svojo polovico, čuti potrebo po osvajanju tujih ozemelj? So si vojskovanja poželeli malokurčniki in malhasti zadnjiki? Smo ženske krive za vojne, smo krive, ker, ko se starokurčniki prebadajo z meči in se nasajajo na bajonete, skrbimo za mladokurčnike, da jih ne bi splašili vaginini monologi? Z Laurentom sem odkrila sebe, kakršne se nisem poznala, nisem se ozirala na druge in nisem mislila na prihodnost. Nisem uporabljala zaščite. Zaradi zdravstvenih težav sem nehala jemati kontracepcijske tablete. Porušile so mi hormonsko ravnotežje in imela sem težave s ščitnico, kar mi je povzročalo vrsto zapletov, od krvavitev do oči. Ko bi moški vsaj malo vedeli, koliko težav imamo ženske zaradi tablet, bi si natikali po dva kondoma, ne da se ga branijo v imenu naravnosti, ki jo občutijo manj kakor me. Ti si pristal na kondome, ko jih takorekoč nisva več potrebovala, Laurenta nisem prosila, da bi jih uporabil. Hotela sem čutiti stik sluznic, drsenje uda, še nikoli nisem imela v sebi tako debelega tiča, razodele so se mi nove razsežnosti užitka. Nobena roka, noben dildo, noben sadež ne nadomesti čudežne debeline kurca. Nespodobno si je na glas želeti mesnat bat, užalile bi veliko moških, spodobno je hvaliti tajske prostitutke, zlasti mlade device, kako tanke pičke imajo. Dimenzije uda so sporočilo gejevskih možitvenih oglasov, v ženitnih prevladuje ljubezen do narave.

Čez par mesecev sem ugotovila, da sem noseča. Bila sem v drugem mesecu. Morda sem to hotela. Prvi sem povedala mami, ki se je tega razveselila. Aljoša je bil star že pet let, čas je bil za drugega otroka, za punčko. Hčerke so bolj zanesljive glede vnukov, s sinovi je toliko truda, za katerega se ne ve, če bo obrodil sadove. Najprej si bil prijetno presenečen, nato si izračunal, da v zadnjih nekaj mesecih nisi končal v meni. Če sem se oplodila po lijaku, kakor tisti lezbijki na A kanalu - ena je bila podobna tvoji mami, druga tvojemu očetu - si me vprašal? Nisem vedela, da se lahko sama oplodim, nadaljevank nisem jemala tako resno, in sem bila zgrožena. Kako pa potem? Si spet spala z mano, ko sem spal? Vedno znova si se spomnil mojega začetnega poskusa, da bi dokazala, kako je tvoje nezanimanje zame posledica strahov, ki med spanjem zginejo in sem te vzburila ter se hotela usesti nate, a si se zbudil in nisi nadaljeval, temveč si bil v hipu ob vso erekcijo. Nisem se več šla nekrofilke, nisem se mučila z moškim, ki se zame ne bi potrudili toliko, kot ima črnega za nohtom, nekdo me je nosil na rokah kakor kraljico. Povedala sem ti, da se videvam z drugim. S kom? te je najprej zanimalo. Ga poznaš? Je kateri tvojih prijateljev, znancev, poslovnih partnerjev? Tujec je. Prvo olajšanje. Koliko časa? Od kod? Koliko je star? Spita skupaj? Študent je. Drugo olajšanje. Iz Afrike. Kako iz Afrike? Iz Slonokoščene obale. Je črn? Ja. Si noseča s črncem? Bo otrok črn? Malo pa že! Ti si nora, ti nisi normalna! Saj imaš aids! Tam imajo vsi aids. Kaj nam delaš! Staršem si to povedal malce drugače. Da sem imela avanturo s črncem in nisi prepričan, čigav je otrok. Najprej so me poslali na testiranje za sido. Dvakrat. Rezultat je bil negativen. Ogenj v strehi se je razplamtel. V gašenju sta se združili tvoja in moja družina, ki sicer nista imeli veliko lepega povedati druga o drugi. Kaj če se rodi obarvan otrok, a se to vidi na ultrazvoku? Katoliki ne moremo rediti poganskega otroka. Laurent je bil iz krščanske družine, a črn kristjan je kot farizej. Naša družba še ni zrela, ne bi bilo pošteno do otroka, da bi trpel krivice. Nikoli še ni pravi čas. Po internetu smo stikali za sprevrženostmi, a na ulici je bilo merodajno mnenje sosedov. Ne moreš nam narediti kaj takega, pomisli, kaj bodo rekli ljudje, ne bom si več upala na cesto, je moledovala mama, oče je bil navajen ukazovati. Če se tako odločiš, lahko greš kar z njim v slamnato kočo in bodi kurja princesa. Nisem jezikala, če v takšno, v kakršni je bil rojen sam, a ni bilo v Afriki, ali v kurnik, v katerem je imel prvo spolno izkušnjo. Stare device, ki niso videle poštenega kurca drugje kot pri konju, so vedele toliko povedati o zakonski zvezi in otroškem blagoslovu, vsak zafrustriran pedi, ki je verjel, da bo kaj manj keka, če bo še kakšnega podobnega spravil v zakonski jarem, mi je pridigal o dolžnostih žene - v družini smo jih poznali, pomilovali smo njihove soproge, ko so nas skušale zabavati z opolzkimi vici, kakor so pomilovali mene, dokler sem bila vzorna, in me zdaj sovražili, ker sem storila, česar si sami niso upali. Po spovednih zakramentih je družinski svet sklenil, da je splav edina sprejemljiva rešitev. Bila sem v tretjem mesecu, kakor muslimanka, ki jo bo družina izločila, ji odvzela otroka, onemogočila preživetje, če si bo upala pokazati, kdo ji je všeč. Na bogati strani sveta, ki je počela to, zaradi česar je druge kaznovala, revna kot cerkvena miš in moč kljubovanja mi je pešala. Laurentova družina bi poskrbela za otroka, jaz jih nisem zanimala, obetala se mu je diplomatska kariera, pri kateri bi mu bila v napoto. Vsi okrog mene so se čutili odgovorne, da urejajo stvari zame, močan tok me je nosil zdaj na levi zdaj na desni breg. Med prvimi sem demonstrirala proti omejevanju pravice do splava. Da bi ženskam moški narekovali, kako naj koristijo svoje telo in življenje, tisti, ki niso nikoli sami vzgojili otroka, materinska ljubezen je ob ločitvi pomenila, da bo ženska skrbela za otroke, moški so lahko očetovstvo prekinili, kadar otrok ni izpolnjeval njihovih pričakovanj, in krivili matere za vzgojo, ko so bili oni zaposleni s pomembnejšimi stvarmi, še despoti so skrbeli za svoje potomstvo, naši ločenci pa so tožarili matere za cent. V meni je raslo nekaj živega, nekaj čudovitega. Nekdo je bil z menoj. Težko sem razmišljala o njem ali njej kot o zarodku brez imena, ko sva se pogovarjala, si pošiljala poljube, nosečnost je drugo stanje, živim s teboj, ki te bom rodila, ali ne. Kruta je odločitev drugih, kaj naj storim za njihovo dobro ime, ne da bi me vprašali, ne da bi te imenovali.


Jesen

Kaj sem mogla storiti? To je bila moja družina, druge nisem imela. Dolgo sem ležala na stolu z razkrečenimi nogami, ki jih je podpirala mrzla kovina, v prostoru je bilo hladno, ta mesar mi je izsesal pol trebuha, prebadala me je strašna bolečina, mislila sem, da bom umrla, meglilo se mi je, sestra me je nenehno spraševala: Kaj boš delala? Povej mi, kaj boš delala? Ostani z nami! Govori z menoj! Kaj boš delala? Krvavela sem, slabo mi je bilo, ga hočem videti, bruhala bi, misli so se mi upočasnile, kaj bodo storili z njim? Ostala sem v bolnišnici, krvavitev se ni ustavila in naredili so dodatne preiskave. Analiza tkiva je odkrila ciste na jajčnikih. Da bi me rešili pred nevarnostjo, mi jih bodo odstranili. Družina mi je stala ob strani. Večkrat si se oglasil. Iz nosečnice sem postala rakava, iz porodnice predsmrtnica. Gre za rutinsko operacijo, mnogo žensk jo je prestalo in imajo normalno življenje. Imam otroka in družino. Ko sem se vrnila domov, sem bila drug človek. Nisem bila več prešuštnica, bila sem skopljena. Dolgo sem bila na bolniški, mama mi je kuhala kurje župe za okrevanje, oče je bil prijazen, ker je imel, kot vedno, prav, ti si mi prinašal rože, kakor v bolnišnico. Vsak pušeljc je govoril, da ne najdeš besed tolažbe. Laurenta nisem več videla. Baje je bilo zame bolje tako. Ni se strinjal, da bom splavila njegovega otroka, a v njegovi družini zame ni bilo prostora. Moji so mi z zvezami uredili polovično invalidsko upokojitev. Delala sem po štiri ure in sem se več posvečala Aljoši. Dobila sem novo službo tajnice pri nekem starem direktorju, kjer nisem sprejemala strank. Zvečer si se prej vračal domov in smo skupaj večerjali, dokler se ti ni zdelo, da sem dovolj trdna, da se lahko posvetiš poslu s polno paro in bomo začeli graditi hiško ter šli na svoje. Koliko mladih družin si je želelo na svoje, a so se starši žrtvovali zanje in jim to preprečili. Stari niso mogli živeti brez svojih otrok, za dobro katerih so se tako pehali, da njihova zveza brez tega pogona ni preživela, otroci pa si niso upali ločiti odgovornosti zase in za starše, simbioza krošnje je najedala korenine. Na Slovenskem so med zorenjem nacije rasli kmečki dvori, kot bi se spominjali potlačenega stanu svobodnjakov, ki s klobukom ustoličujejo kneza v kmečkih oblačilih, in vsak dvor si je lastil suverenost, ki je tajila državo.

Navezala sem se na Aljošo. Začel je hoditi v prvi razred devetletke in skupaj sva ponavljala, kar so se učili v šoli. Poleg tega je hodil na angleščino, v kateri se je že mogel pogovarjati preproste reči, učil se je igrati violino, k čemur smo ga morali siliti, rad pa je treniral nogomet in mi kazal trike z žogo. Deležen je bil vzgoje boljših družin, učil se je vsega, česar se nismo mi, otroci bodo uresničili hotenja staršev. Prej sta ga na dejavnosti vozili babici, zdaj sem ga sama in ga čakala na klopeh po šolskih hodnikih skupaj s starimi mamami, ki so mi zaupale, kako snahe uničujejo njihove sinove, ki ves ljubi dan garajo, da si lahko privoščijo vse, kar si je danes treba, ko one kuhajo, perejo in varujejo otroke, snahe hodijo na tečaje in se izobražujejo, le čemu, saj njihovi sinovi dobro zaslužijo, lene so, še za otroke se ne brigajo in se vrnejo domov, ko že spijo, včasih je bilo drugače, vedelo se je, kaj dela moški in kaj ženska, smilili so se jim sinovi, privoščile so jim boljše žene, takšne, ki bi jih podpirale, ko se uveljavljajo v službi, še dobro, da imajo njih, da jim pomagajo, kaj bo, ko jih ne bo več, kdo bo skrbel za njihove sinove, kdo jim bo pral in likal srajce, kdo jim bo zjutraj skuhal kavo, ko le one vedo, kakšno pijejo? Vidijo, da sem jaz drugačna, takšno snaho si želijo za svoje sinove, ki skrbi za moža in otroke, dolžnost babic je le nedeljsko kosilo z govejo juho, svinjsko pečenko, tenstanim krompirjem in zeleno solato s fižolom, da se zvečer zasluženo sprostijo pred televizorjem s svojim najbolj zaželenim zetom. Spoznala sem, da nisem edina nesrečna. In da me Aljoša osrečuje. Otroci so neposrednejši, pokažejo, kadar jih vzradostiš ali raniš, ne prodajajo tujcem po šolskih hodnikih pogoltnjenih solz dolgoletnega gneva. Na otroškem igrišču je vrelo življenje, veselje nasmeha in toplina objema. Vsak dan se je naučil kaj novega. Hitro je rastel in bolj se je možatil, ženstvenejša sem bila. Bil je moja rešilna bilka.

Sam si našel novega sodelavca. Nisem se več trudila iskati ljudi, s katerimi bi lahko delal in ne bi ogrozili mojega položaja. Honorarno ti bo pomagal pri sklepanju poslov in pisanju sloganov ter scenarijev za spote. Bil je iskan copywriter in uveljavljen novinar, ki je pri uglednem tedniku pokrival področje vzgoje. Magister psihologije, magistriral je iz spolnega vedenja šimpanzov v Trstu. Pri nas ne delamo poskusov na opicah. O njih smo govorili, kadar smo mislili pederetke, ker je bilo politično nekorektno govoriti o poskusih na ljudeh. Kaj ima za bregom ta vzgojitelj? Koga zanima zgolj to, kako si šimpanzi ovohavajo rožnate zadke? Povabil si ga k nam na večerjo, da ga bom spoznala, kako izjemen je, razgledan, nadarjen, duhovit in strokovnjak za vzgojo, tvoja mama meni, da sem Aljošo preveč navezala nase, seveda otrok potrebuje mami in razumeš, da sem imela krizo, a čas je, da gremo naprej in pustimo drugim zadihati. Imeli se bomo fajn. Aljoši bo dobro dela moška družba. Še nikoli nisi povabil domov podrejenega, vedno si vzdrževal razliko, privatno si se družil z vplivnimi direktorji, ki si jih vabil v znane gostilne, ker naše podstrešje ni bilo primeren ambient - ta psiho pa je že tvoj partner.

Že dolgo nismo imeli gostov na večerji in hotela sem se izkazati. Na tržnici sem nakupila svežo zelenjavo, sadje in lososa. Ribe so najprimernejše za gostitelja, daš jih v pečico in se posvetiš gostom, če hočeš postreči meso, več časa prebiješ v kuhinji, kakor za mizo. Šla sem h kozmetičarki in frizerju, jet set frizirajo moški, in si nadela unikatno obleko uveljavljenega kreatorja in kostumografa. Aljošo sem oblekla v mašne hlače in srajco, česar ni nosil od obhajila. Prišla sta skupaj iz studia, prinesel mi je steklenico ciantija classico znanega letnika, ni se pozanimal, da imam raje pivo, ker me po vinu peče zgaga, in sta buteljko po večerji spraznila sama ob prepoznavanju pokošenih trav in divjih češenj v buketu, Aljoši je prinesel novo igro za play station, s katero se je zaposlil ves večer. Znal je pridobiti ljudi, pogovarjal se je o vsem, o umetnosti, politiki, športu, Aljoša je sprva le kratko odgovarjal na vprašanja, kmalu pa ga je sam začel spraševati o malem nogometu, jezdenju valov, igranju klavirja, mene je zabaval z matriarhatom pri opicah in z gospodovalnimi krvoskrunskimi samicami, bil je samozavesten, priljuden in očarljiv, ti si se ves čas smejal. Zasadila sem nohte v pomarančo, jo olupila in ponudila vsakemu košček. Ko si šel na stranišče, mi je uglajeno povedal, da omikani ljudje pomaranče uporabljajo za tihožitje ali iz njih stiskajo jutranji sok, jedo pa jih le neuki. Sramovala sem se oranže, ki sem jo kot deklica dobila za Miklavža poleg suhih krhljev in se je razveselila bolj kakor korenja na snežaku. Združil je našo družino, lahko bi mu bila hvaležna za vse večere, ki jih je preživel z nami. A sem si napol zaželela, da bi se ponesrečil, kakor v nadaljevankah brez konca, ko se občinstvo želi znebiti hudobca, ga scenaristi usmrtijo, onemu pa, ki je to potiho izražal, naprtijo prasko, ki jo bo izlizal, ko bo pravica izkazana. Čez dan sem se zaposlila z delom, z opravki, zvečer, ko je Aljoša zaspal in sem sama sedela pred televizorjem, me je pogosto pekel želodec. Pivo je sprostilo napetost, pol steklenice, in drugo polovico, da sem lažje zaspala. V kleti smo vedno imeli zaboj piva za nenajavljene goste, ki niso prihajali, včasih si ti spil kakšno, če sta z Aljošo gledala prenos tekme, sicer bi se pokvarilo. Vitamin B je dober za lase in ne razžira dvanajsternika.

Ker nisem smučala, si peljal v Avstrijo novinarja in Aljošo, ki je bil navdušen nad svojim prvim boardom. Ne bi imela kaj početi cel dan visoko v Alpah, kjer imajo tudi nočno smuko. Razjeda na želodcu me je zbujala ob treh, štirih ponoči in nisem mogla zaspati, dokler je nisem nahranila. Svetovali so mi kislo mleko ali kislo vodo, a žerjavico je zmoglo pridušiti samo pivo. Vrnili ste se zagoreli, z belimi kolobarji okrog oči kakor Miki Miške. Če sem v redu? So obiski spili vse pivo? Prileže se oddih! Prvič sem bila sama doma, odkar sem rodila. Morali bi te večkrat razbremeniti, si me objel okrog pasu. Aljoša je govoril samo o svojem novem prijatelju, kako ga je učil deskati, izgovoril mu je, da je lahko šel v savno, prvič, kajti bali smo se za njegovo srce, odkar si ti imel motnje srčnega ritma, kako ga je premagal v ročnem nogometu in tudi pri pokru za vžigalice. Izkazal se je za poznavalca otroške duše. Morda so mali človečki kakor velike opice. Zahvalila sem se mu za vse, kar je storil za najinega sina. Malenkost, rad ima otroke, kakor če bi bili njegovi. Potrebovala sem pivo, neznansko sem rabila požirek, bi kaj spili, ne, hvala, vozim, prav zato, pij in vozi! Nisem več zmogla hliniti prijaznega nasmeha, igrati samostojne ženske, ko sem bila iz dneva v dan bolj zapuščena, postala sem zajedljiva, utrujena in pritoževal si se zaradi mojega zadaha iz ust.

Aljoša je prosil, da bi ga na treninge vozil novi vzgojitelj. Nogomet je moška zadeva, in mame smo prejkone v sramoto. Strinjal si se, ne da bi me vprašal. Vzgoja najinega otroka ni bila več najina in zadeva starih staršev in tet in stricev, zdaj se je pridružil še specialec s pravico do preglasovanja, ker si se ti vedno strinjal z njim. Često je prihajal na obisk, da me je mama nekoč vprašala, ali hodi zaradi mene ali zaradi tebe? Z nami je hodil na nedeljske izlete v hribe, na mokrice, v kraške jame, kamor prej nismo hodili. Povsod je napletal zgodbe, od edinstvenih mahov višinskega morosta do Platonovih senc v Dantejevi jami. Ko si predlagal, da bi se nam pridružil na dopustu in pomagal varovati Aljošo, je bil skrajni čas, da se ga odkrižam. Predlagala sem pogovor in hotel si, da je navzoč tudi on. Prav o njem bi se rada pogovorila. Potem še toliko bolj, si vztrajal. Za božjo voljo, saj ni del družine! Lahko bi pa bil! Ne, dokler sem živa!

Vsi so prej od mene vedeli, da sta več kot prijatelja, kakor so temu rekli starši. Zatiskala sem si oči, dokler se je dalo. Celo leto se me nisi dotaknil, niti pretvez s samozadovoljevanjem nisva več uprizarjala. Napadla sem ga vpričo tebe. Naj pusti pri miru mojega moža, otroka in mene, naj se pobere v Trst in se onegavi z opicami v kletkah, kamor sodi. Da sem histerična, nevrotična in paranoična je izrekel v enem stavku, kakor bi ravnokar prebral pol Žižkove knjige, naj se grem zdravit, ker taka otroku bolj škodujem, kot koristim. Začela sem metati vanj vse, kar mi je prišlo pod roke, na njegova dizajnerska oblačila se je lepil pocast načo sir, trikotne pekoče čipse bi mu strla v riti in bo videl moj načo desnudo in vestido. Šel si za njim, bolj prizadet od njega, ostala sem sama med razbitinami in trotiljami, škrtajočimi po podu. Uscala sem se na njegov stol, da se ne bi nikoli vrnil, hotela sem, da ostaneš z mano, četudi se me ne dotakneš več, nisem prenesla, da bi dobil pri njem, česar ti jaz nisem mogla dati.

Poklicala sem tvojega skrivnega terapevta, ki sem ga poznala pod šifro Peter Klepec, česar do zdaj nisem storila, vedno se je on obrnil name, kadar je bilo potrebno. Še kot art pičke nas je vodil v osvajanju trdnjav in v spreobračanju homičev v hetiče. Jasno mi je napovedal, da se z mano ukvarja le zato, ker potrjujem njegovo prepričanje, da se vsakdo rodi biseksualen, a ga družba in prirojena nagnjenja silijo v eno ali v drugo smer. Pojasnil mi je, da se je doktrina spremenila, ne gre več za ozdravljenje, ki lahko pripelje do reakcije, ampak skušajo zmanjšati pomen spolne identitete, ki je le ena izmed mnogih in še to zasebna, ki ne sodi v javnost. Nisem razumela, kako se to sklada z mediji, ki so svojo istovetnost gradili vse bolj na seksualnosti. In kaj to pomeni za mojo družino? Tu se ne da nič narediti! Stopi v njegove možgane, vstavi mu občutek krivde zaradi mene in izbij mu tega pridaniča iz glave! V sanjah mu zrežiraj 3D družino, da bo buden vedel, kaj je prav in kaj narobe! To da ni v njegovi domeni. Včasih je bilo! Zdaj da so drugi časi. Moje življenje je bilo zanj le ponesrečen poskus, od katerega je imel koristi kak sprijenec. On, ki me je vodil v to razmerje, se je obrnil proti meni, za vse je imel rešitev, razen zame. Kupila sem si tri pare čevljev. Tako smo zdravile zahodno civilizacijo. Ali smo reševale pederski fašizem? Žižam smo rojevale sinove, ker tega niso mogli njihovi ljubimci. Bile smo šeme, da jih ne bi linčali.

Večkrat si prespal pri njem, pritoževal si se, da te napadam. Potem si se preselil k njemu. Skupaj bosta začela graditi hišico na robu mesta. Rekel si, da sem postala živčna razvalina. Tvoja mati te je podpirala. Danes ni več nič takega, če se imata dva prijatelja rada, sicer pa imaš otroka in ljudje ne bodo mogli govoriti, pomislili bodo, da ti je umrla žena, ki je ne moreš preboleti, in za slavnega slikarja, reklame so bile zanjo edino umetnost, je primernejši uveljavljen novinar od napol invalidne tajnice, ki ga je prevarala s črncem. Družno ste ugotovili, da moji starši slabo vplivajo na Aljošo, ker ga razvajajo, medtem ko ga jaz zanemarjam, ker imam vse pogostejše depresije in si po več dni ne slečem pižame. Nikoli nisem naredila ničesar prav, enkrat sem mu posvečala preveč pozornosti, drugič premalo, tebe ni bilo nikoli doma in ga včasih cel teden nisi videl, zdaj pa si nas učil, kaj je zanj najboljše. Ti in ta tvoj privesek, ki še ni videl bolnega, sitnega in brezvoljnega otroka, ki je dojenčka užival zgolj s kislimi kumaricami. Jaz sem bedela ob njem, ko je se je on vozil po svetu s tečaja na tečaj španščine. Tudi jaz bi se učila portugalsko in katalonsko in plesala na karnevalu v Sitgesu kot kraljica noči. Zaradi majhnega otroka dlje od Italije in Avstrije nismo šli. Ali ti na mojem mestu ne bil na tleh? Pravico imam biti depresivna! Še otroka sta ščuvala proti meni, da sem slaba mama, ki pije, brez volje, elana in načrtov za prihodnost. Prišlo je iz otroških ust, če lahko gre na počitnice k očetu, kjer je bil tako vsak drugi dan. Bova šla midva na počitnice v toplice, tam imajo tobogan in akvagan in brzice in valove in slapove - zavrnil me je, da je prevelik za te bedarije in je tam dolgčas, ker so samo upokojenke z majhnimi otroki. Hoče na počitnice na drug konec mesta, kjer dogaja. Nato ste razkrili strategijo, na počitnice bi hodil k meni in živel pri vama. Znorela sem, čisto se mi je utrgalo, z glave vsiljivca sem pulila lase v šopih, vse ste uporabili proti meni. Otrok lahko izbira, pri katerem od staršev bo živel po ločitvi. Aljoša za to še ni bil dovolj star. Lahko izrazi željo, kar sta ga dobro naučila, a moral si sodno dokazovat, da sem slabša mati od tvoje luknje šolanega napuha.

Na sodišču tvoj ljubimec ni nastopil kot nova mama, ampak kot poročevalec za svoj tednik. Prišla sem v medije, končno tudi jaz. Napisal je ganljivo zgodbo, da imajo očetje pravico do skrbništva, še posebej, ko želijo otroka obvarovati pred alkoholičarko, ki bi ga lahko pretepala, če ne še kaj hujšega. Sodnica, ki je vsak večer čakala dnevnik, da je ujela tvoje reklame v udarnih terminih, ne bi bila tako navdušena nad vplivom dveh ritopikov na fantka z deško počesano glavico. Tvoja mama in oče sta pričala, da mu boste nudili varen in ljubeč dom. Ko je Aljoša pred sodnico izjavil, da želi živeti z očetom, ker se mame večkrat boji, je bila mera polna. S prstom sem pokazala na slavnega novinarja, zakaj mislijo, da ima ta peder več pravice do mojega otroka kot jaz, zakaj mislijo, da bo ta potuhnjena glista, ki v življenju ni tvegala drugega kakor hemeroidov, boljša mama, kakor jaz, ki sem ga rodila in očitno dobro vzgojila, da se tako cufajo zanj, naj o sebi piše, kako zlorabolja mladoletnike, ne o meni, ki me je spoznal toliko, da mi je speljal moža in zdaj hoče še mojega otroka. Prihodnjič je tvoj odvetnik prebral seznam vseh antidepresivov in antipsihotikov, ki sem jih dobivala na recept. Dokazal je, da sem neuravnovešena, homoseksualnosti niso omenjali, ta beseda na sodišče ni sodila. Aljoša je dobil nov dom in novo mamo, ki ga je ljubila, kakor prava.


Zima

Nisem mogla ostati v istem mestu kakor ti. Najprej sem šla na deželo, potem sem se v Trstu vkrcala na ladjo in odplula na jug. Otok je dišal po pomarančevcih in oleandrih, v oljčnih gajih sem lovila sence, z mano je hodilo sonce, ki je vzhajalo iz ene neskončne modrine v drugo. Neka blondinka mi je molila giros, iz katerega se je še kadilo. Daj evro, ne rabim mesa, rabim uzo, krava severnjaška, ki si prišla fukat domorodce, ker doma od pijanih moških ne dobiš, kar rabiš! Pozimi smo izpod krošenj prišli v mesto v zavetje preddverij. Tudi največji samotarji so vstopili v skupine in pripovedovali svoje zgodbe. Vsak je imel drugačno, lahko smo jo razumeli in sočustvovali z njo. Le moje ni nihče doumel, največ, kar sem lahko pričakovala, je bilo, zakaj sem se sploh obesila na tega tipa, če sem vedela, da je dvocevka. Na božični večer so plesali kolo krog ognja iz smeti, kot bi se radostili rojstva odrešenika pri družinskem ognjišču, zapuščeni še od samih sebe so si vračali trohico človečnosti s spomini. Judje v vrsti pred plinsko celico niso bili tako sami kakor jaz, mati, ki so ji ukradli otroka za pedersko srečo. Burja je brila z ledenih vršacev, Aleksandrinke vemo, kdaj zebe do kosti. Nisem nehala kašljati, izkašljevala sem svoje skopljeno telo, dokler se ni izsušilo v murnova krila in sem spet doma.

Zdaj sem v hišici na robu mesta, o kakršni sva sanjala. Oknice so pobarvane, kakor bi bile iz lecta in tu živi srečna družina. Aljoša je vesel in radoživ otrok. Ničesar mu na manjka. Moj mrzli bratranec mu poje iste pesmi, kot sem mu jih sama: Dekle je po voda šla, Moj očka 'ma konjička dva, Marko skače, Čuk se je oženil … Le materinega objema ne more nič nadomestiti, večkrat, preden zaspi, vpraša po meni, sem kakor angeli v nebesih, odkar sem duh, o meni govorijo lepše, v otroškem spominu bom zasedla pozitivno mesto. Razprave O vzgoji, ki jih je napisal moj daljni sorodnik, so doživele več ponatisov in prevodov. Skupaj vodita uspešno marketinško agencijo, pod vplivom njegovih teoretskih izhodišč si spet začel slikati in pripravljal si se na prvo samostojno razstavo po desetih letih. Vsem je šlo bolje brez mene. Kakor pasja grofica se nisem izdala, da sem tu, kjer sem živela, kot sem si vedno želela. Lahko sem vstopila kamorkoli in v kogarkoli in spala, s komer sem hotela. Pazila sem nate, na nas, včasih sem se prikradla v tvoje sanje tako, da si me pogrešal, kar mi je godilo in mi zadostuje.

 

Copyright © by Gojmir Polajnar (Boris Pintar), Škuc & Balkanski književni glasnik – BKG, 2007.

Nazad