SLAVKO GABERC: DINO SHARAN, "V JUTRU SEM SE PREBUDIL"

Rojen sem bil 8. svečana 1958 v Kopru in od rojstva živel v obmorskem mestecu Piran (Istra). Tu sem poleg osnovne šole tudi obiskoval gimnazijo.
Od leta 1977-81 sem plovil po širnem svetu ter večkrat obiskal Indijo, kjer sem izpolnjeval svoje vedenje (s/poznavanje) indijske tradicionalne vedske filozofije in se poglabljal v vaišnavski nauk. Leta 1988 se je moje iskanje resnice udejanjilo, ko sem srečal svojega spiritualnega učitelja, od katerega sem ponižno prejel duhovno posvečenje. Od takrat dalje moj nemirni duh išče navdih in oporo v duhovnem življenju.
Leta 1990 sem izdal svojo prvo pesniško zbirko 'Jezero rož' in jeseni istega leta še drugo 'Ječe spomina'. Leta 1993 je izšla moja tretja knjiga z naslovom 'Kupidov ples' ter par let kasneje (1996) dvojezična zbirka (slovensko-italijanska), nekakšen izbor pesmi iz prejšnjih zbirk z naslovom 'Girlanda-Ghirlanda'. Sodeloval sem tudi na različnih literarnih seminarjih, delavnicah, kakor tudi občasno objavljal v literarnih revijah in podobno.
Za svoja literarna dela sem prejel (do zdaj predvsem za poezijo) že več mednarodnih priznanj.
Naj omenim le (zame) najpomembnejša priznanja: leta 1991 prvo mesto za pesem 'Skrivanje', na drugem festivalu evropske poezije v Trevisu (Italija), leta 1993 na tretjem anonimnem natečaju 'Nord.sud' v Trentu prejel posebno priznanje, zlato plaketo, za poezijo od predsedstva Skupščine avtonomne pokrajine Trentino za izjemno delo na področju poezije, kakor tudi ostala skromna mesta na preostalih literarnih natečajih…
Pred leti sem se s svojo družino preselil na podeželje, v majhen zaselek Hrpelci, na koprskem, kjer smo edini prebivalci po dolgih, skoraj štiridesetih letih, saj so se vsi, če že niso zapustili ta snovni svet, odselili v mesta ali pa odšli celo čez lužo.
No, tukaj v skoraj idiličnem okolju, brez dostojne poti do doma, brez pitne vode in elektrike živim in ustvarjam ob soju sveč.

Dino Sharan

 

 

PA NAJ BO ROMAN!

Samota je kraj očiščenja in preobrazbe, kraj velikega boja in velikega srečanja.
Ni pa preprosto sredstvo za dosego nekega cilja; ona sama je cilj.
(Henri J.M. Nouwen, Pot srca, 1981)

 

Dokaj samotarski značaj pesnika Dina Sharana (v »prejšnjem« življenju Dina Gržiniča) je mojo pozornost pritegnil pred mnogimi leti v zavetju piranske knjižnice, kjer so se najine poti prvič križale. Po svoji pomorski odisejadi je poskušal najti svoj notranji mir v najlepšem slovenskem mestu »xe fatto de sal«, mestu ki je »narejeno iz soli«. Vendar ga ni zadovoljil vonj po morju in soli temveč je svoje ustvarjalne tipalke usmeril proti pesniškim muzam, potrkal je na vrata legendarnega pesnika in misleca Jureta Detele, naposled pa ga je njegova nemirna zvezda popeljala celo v daljnjo Indijo. Dino se je pred leti z družino iz Pirana preselil v zaselek Hrpeljci, ali tudi kot pravijo domačini – Jurinčiči, v grapo pod Borštom v koprski občini. Kot svobodni umetnik, poet in prevajalec ter duhovnik (pripadnik Višnavizma, častilec boga Višnuja) raziskuje pot spontanosti, kar je v današnjem norem perverzno-potrošniškem svetu nedvomno izjemnega pomena.

Po štirih pesniških zbirkah so pred njim novi literarni izzivi, ne nazadnje pričujoči kratki roman v katerem se sooča z iskanjem samega sebe, svojega alter ega. Med rožami in trnjem pesnikovega idiličnega mikrokozmosa so na njegove duri potrkali tudi spomini. Le-ti nujno v sebi nosijo slo po (samo)očiščenju, katarzi in rezimeju lastnega bivanja v nekem času in prostoru, ki se borgehovsko preveša v brezčasovnost in brezprostornost. Težko je opisati »vmesni« trenutek večnosti, ki seveda nima določenega roka trajanja, lahko pa ga istovetimo z notranjim ognjem, ki je z večjim ali manjšim plamenom prisoten v slehernem človeškem bitju. Najpomembnejša naloga je zvesto varovati ta notranji ogenj, tako da postane zablodelim potnikom luč in toplota, kadar to zares potrebujejo. Morda nihče ni opisal tega prepričljiveje kot nizozemski slikar Vincent van Gogh, rekoč: »V naši duši lahko gori velik ogenj, a nihče ne pride in se ne pogreje ob njem. Mimoidoči vidijo samo počasen, majhen oblaček dima, ki prihaja iz dimnika, ter gredo dalje svojo pot. In kaj naj stori človek? Ali naj ta notranji ogenj potrpežljivo in razumno spodbuja, hkrati pa z veliko nestrpnostjo čaka na uro, ko bo nekdo prišel, sedel, morda tudi ostal? Kdor veruje v boga, naj čaka na ta trenutek, ki bo prišel prej ali slej!« Tako nekako si lahko predstavljamo Dinotovo notranjo nujo v času ko se je loteval ubeseditve svojega prvega proznega teksta. Sedaj, ko je njegov izdelek pred nami, se mu lahko posvetimo tudi nekoliko bolj analitično. V osnovi gre za nekakšen obračun z lastno preteklostjo oziroma z nekaterimi življenjsko-domišljijskimi segmenti, ki jih avtor kot prvoosebni pripovedovalec spretno prelaga iz ene v drugo časovno dimenzijo. Zavezanost kraju bivanja v ožjem ali tudi v širšem smislu je razrahljana s končnim spoznanjem, da je edini dokončni kraj bivanja v človeku samem. Ni torej važno kam gremo, temveč kje smo in ali smo na tej iskani in najdeni točki približali smislu (samo)uresničitve. Dino Sharan v svojo večplastno dvodelno pripoved, časovno in prostorsko odmaknjeno, vpleta različne dogodke, kraje in ljudi, ki so skozi njegove besede sprva umeščene v davno preteklost bleščeče Serenissime/Benetk, nato sledimo avtorjevim spominskim preskokom. Le-ti vijugajo denimo mimo Ljubljane in severne Italije ter se naposled na oddaljenem indijskem polotoku prebijajo v osrčje hinduizma oziroma višnuizma. Pisateljev postopek, ki bi ga pogojno lahko imenovali »raztelešenje misli« pa najde pravo mero tudi pri poglobljenih opisih danega miljeja, narave in iskrenih ljubezenskih čustev.

Čeprav so pomembne tudi epizodne ljubezenske zgodbe (npr. kratki ljubezenski odnos z nabiralko jabolk) se skozi cel roman kot nekakšna rdeča nit razteza neprestano prisotni vilinski lik ljubljene Benedette, ki pa ni povezan zgolj z »vstajenjem mesa«, temveč se transponira v neskončno hrepenenje, v (ne)dosanjano spojitev dveh sorodnih duš. Znano je, da je »dvojinska« ljubezen enačba z veliko neznankami, kot pogubni rajski sadež vsem na dosegu, vendar le redkim ljubezenskim parom tudi post festum omogoči preseganje občutka krivde in gnusa. Spontana ljubezen seveda nikoli ni greh; lahko jo istovetimo celo z »jezerom rož«, »razprtim lokvanjem« ali na številne druge načine, vedno pa kot najvišji »božji dar« temelji na principu obojestranskega dajanja in sprejemanja. Vendar so možne tudi druge razlage, npr. Platonov izrek o idealni ljubezni, ki pravi: »Ljubezen je v tistem, ki ljubi, ne v tistem, ki je ljubljen.« Poleg »dvojinske« poznamo tudi univerzalno ljubezen … ko denimo pravimo: objel bi jo/ga kot cel svet, hkrati izražamo »holistično« ljubezensko privrženost do vse žive in nežive narave. Ljubezen je torej v vsej svoji diamantni bleščavi in lepoti povsod okrog nas in seveda tudi v nas samih. Kako, kot življenje samo, nastane, zakaj izgine in se spet (po)vrne, je le nekaj vprašanj, ki neprestano iščejo odgovor. Ena od možnih razlag so tudi besede indijskega modreca: »Življenje nas včasih naplavi na obalo in spet kasneje razdvoji«. Čas in prostor, preteklost in sedanjost, spomini in upanje, resničnost in izmišljije, reinkarnacija, zlasti pa hrepenenje po brezkončni vseobsegajoči ljubezni, vse to so pojmi, ki v pisateljevem delu vedno znova gradijo motive in nit zgodbe. V zavedanju odtekanja časa in lastne minljivosti se pisatelj oziroma njegov alter ego prepuščata zgodbi o preobrazbi iz ene identitete v drugo, svojo življenjsko izkušnjo pa transponira v dva paralelna svetova, kar bi pogojno lahko imenovali – srečanja (evropskega) Zahoda in (daljnjega) Vzhoda. Nizozemski pisatelj Cees Nooteboom je nekoč zapisal: »Potuješ lahko zato, da bi se prestavljal, da bi se zabaval, da bi odkrival nove reči, da ravno ne bi bil kje drugje, toda potuješ lahko tudi zato, da se spominjaš, da sam sebi pomagaš pri spominjanju.« Navsezadnje pa nas vsako opravljeno potovanje spodbuja k premišljevanju o smislu življenja, o minljivosti in o željenem vendar težko uresničljivem doseganju notranjega miru. Dino Sharan je svoja domišljijska in resnična potovanja zakoličil v pričujoči prozni tekst, ki bralca prijetno zaziblje v morje skrbno izbranih in spontano valujočih besed. Vendar ni odgovora kako premostiti tisti kritični čas med osebnostno plimo in oseko, vmesni čas med vzponi in padci, ki se izmenujejo podobno kot lunine mene. Ta odgovor mora vsakdo poiskati sam v sebi!

 

Copyright © by Slavko Gaberc & Balkanski književni glasnik – BKG, 2007.

Nazad