DUŠKA MEH

Rođena 18. marta 1964 u Slovenj Gradcu, pohađala gimnaziju u gradu Ravne na Koroškem i uspješno završila studij sa doktoratom medicinskih znanosti na Medicinskom fakultetu u Ljubljani. Istraživačka djelatnost bio je njezin prioritet več u studentskim godinama, a ubrzo je stiglo i značajno republičko priznanje (studentska Prešernova nagrada, 1986). Više godina je bila urednica stručne revije »Medicinski razgledi«, godine 1997 stekla je naziv znanstvene saradnice za podrućje neuroanatomije a godine 2002 stručni naziv znanstveni savjetnik za područje neurologije. Zaposlena je na Institutu RS za rehabilitaciju (Soča) u Ljubljani. Književnost je njezina velika ljubav od malih nogu, a zameci njezinog spisateljskog talenta očituju se već u osnovnoj školi i gimnaziji. Tijekom studija objavljivala je u literarnoj reviji studenata medicine »Appendix« i sudjelovala kod realizacije djela »Ars medici« (1991). Na vrata slovenskog književnog parnasa jaće je zakucala sa dve objavljene pjesničke zbirke: »Jočeš, moj mali pajac? / Plačeš, moj mali pajacu?« (2001) i »Nikoli ne vprašaj, zakaj / Nikad ne pitaj, zašto« (2004). U pripremi ima novu zbirku poezije.
 
JOČEŠ, MOJ MALI PAJAC?

Z mano ostajaš?
Nikar, prijatelj!
Moje sanje
ne upajo več leteti!
Moji nasmehi …
Ostajajo maska
ranjenega srca.
Pogovarjam se s časom;
nikoli ne vem,
komu šteje trenutke.
Malce se bojim …
Za ljudi, ki so z mano,
za ljudi, ki so tu.
Tudi zame.
Malce se bojim.
Ostani z mano, prosim …
Ne znaš več naprej,
Drobni sanjarček?
Živiš
tam nekje daleč,
v svetu
ukradenih nasmehov
in ujetih večnosti.
Živiš
tam nekje daleč,
v trenutkih izsanjanih ljubezni
in neuresničenih hrepenenj.
Živiš
tam nekje daleč,
med vilami
in princi
in sanjami.
Zakaj solze …?


Odšla bova daleč.
V samoto
osamljenih skal.
Med trave
in ptice.
Bojim se ljudi, veš.
Ne znam najti poti.
Nočem?
Bojim se živeti.
Kot drugi.
Odšla bova v samoto
minevanja …

Koliko so sploh vredni trenutki?
Kje, moj pajac,
Je najin čas?
Je tako vredno živeti?
Veš, da solze že dolgo
niso več sreča?
Veš, da se tako zelo
bojim jutrišnjega dneva?
Ob meni so dobri ljudje,
ob meni so najlepši spomini.
Ampak, veš, pajac,
vseeno jočem
in ne vem,
če sploh hočem
naprej po najini poti.
Vseeno ne vem, prijatelj,
če je vredno biti,
če je vredno sanjati,
če je vredno samo čakati
in verjeti
in upati,
da jutri morda vseeno ne bo več
bolelo …


Mali pajac,
saj imava vendar
bele rože
in bele sveče
in včasih tudi
bele golobe.
Saj lahko vendar podariva
Svobodo
in srečo
skritih poti
in objokanih kamnov!
Saj lahko vendar,
mali pajac
zapustiva svet
tiho
in skrito
in sama.
Saj lahko vendar
že prej obriševa
vse solze.
Saj lahko vendar …

Obračaš se od mene?
Da ne razumem,
da sem odrasla
brez otroških resnic?
Motiš se, prijatelj,
ampak, veš,
le tako upam
šepetati resnico.
Samo če verjamem,
da tebe ne boli …

Pretežko, veš, pajac,
je iskati smisel
za še biti.
Pretežko, pajac.
Preveč samo, pajac,
je hoditi po trdih cestah
vedno sam.
Preveč samo, pajac.
Premalo srečno, pajac,
je deliti lepoto
samo z večnostjo.
Premalo srečno, pajac.
 
 

Copyright © by Duška Meh & Balkanski književni glasnik – BKG, 2007.

Nazad