JOŽE ŠTUCIN

Jože Štucin se je rodil leta 1955 v Cerknem. Po končanem študiju se je v Tolminu zaposlil kot glasbeni pedagog. Piše v glavnem poezijo, literarne in glasbene kritike ter ureja literaturo pri reviji Primorska srečanja. Je član Društva slovenskih pisateljev in vodja Literarnega kluba Tolmin. Pesmi objavlja v večini slovenskih revij, glasbene kritike piše za Primorske novice, Novi glas in Radio Koper, literarne pa za Delo (Književni listi), Radio Slovenija (S knjižnega trga) in Radio Trst A. Do sedaj je izdal deset pesniških zbirk, nekatere pod psevdonimom Regina Kralj.
Objavljena dela: Jožek Štucin: Ritem zavesti, Samozaložba, Tolmin, 1986; Jožek Štucin: Meglene nitke, Založba Lipa Koper, zbirka Rob, Koper, 1991; Regina Kralj: Breztelesje in gon, zbirka Fondi Orya Pala, Kranj, 1992; Jožek Štucin: Ob dotiku, Gorenjska založniška družba (GOZD), zbirka Bela, Kranj, 1996; Jožek Štucin / Regina Kralj: Market kvintesenc / Persona non granata, Subkulturni azil, zbirka Frontier, Maribor, 1998; Regina Kralj: Hex 'n' šus, Subkultruni azil, zbirka Frontier, Maribor, 2002; Jože Štucin: Na drugem bregu, Založba Fontana, Koper, 2004; Jože Štucin: Zgoraj, Literarni klub Tolmin, zbirka Pot v Štrklepce, Tolmin, 2004; Jože Štucin: Čuja, Subkultirni azil, zbirka Frontier, Maribor, 2005.

 

 

JUTRANJE OČI
(MOLAT)

 

 

Voda v Vapojni

Najlepša voda je v Vapojni.
Lesketa se v bisernih maticah
in sveti se tako živo skozi skale,
da napoji oči.
Vidi se do peska,
do dna,
do skrivnostnih globin,
kjer se kožuščki ježkov prerivajo
za svoj del sveta.

Ko zjutraj sonce
poškropi gladino,
se kraški krš potopi v zrcalu.

V Vapojni se ne kopam rad.
Nenavadno bister morski sij
mi predira kožo, motni moj lesk
in me krči v neznatno ribo.
V Vapojni se rada sonči neka deklica,
ki je kot voda –
sončna
in pitna.


Žeja

Pri Izviru se jih vedno zbira največ.
Gnetejo se kot muši ob robidovju
in pijejo, pijejo, pijejo ...
Žalostne kaplje vlivajo
na osatov vrt
in suhe solze se stekajo v plastične vrče.
Zberejo se zjutraj,
zberejo se zvečer,
da pijejo in pijejo ...

Muš joče skozi sonce,
a vrvež otrok duši njegov krik.

Otroci odidejo jutri,
muš ostane.
Voda odteče za vedno,
žeja ostane.
Skozi trpko sled svetlobe izgori kamenje,
sonce ostane.
Duša se izgubi med meščani,
telo ostane.


Sonce

Proti soncu ni mogoče gledati.
Vstal sem zgodaj in se vpregel v mrak.
Vedel sem, da me ponese v Zaliv, na skale,
kjer sonce najlepše vzhaja.
Vsi so še spali, žena in otroka,
jaz pa sem čisto potiho zlezel v hlače
in izginil ...
Na koncu sem hitel, kajti svetloba je rasla
in bal sem se, da bom zamudil.

Ko sem prispel v Zaliv, sem se usedel
na kamnito morsko peno
in v oko sprejel prvi žarek tistega dne.

Nato me je celega zalila neverjetno
svetla luč in moral sem pogledati stran ...

Res, proti soncu ni mogoče gledati.


Skale v Jazičih

Nametane poljubno, kot poljubi,
a čudežno skladne.
Uglašene v mil zobčast motiv ...

Skale iz slanih morskih sap,
sprane od sonca,
zlizane od samotarjev.

Kot neme morske oči
vsako jutro zrejo zarjo
prve svetlobe.
Kot sidro zemlje so
ukleščene v mulj.
In vedno same.

Vedno?


Vse vre

Škržati zlezejo iz krošenj
in užgejo zrak s prozorno mantro.
Vse zavre,
vse se prižge.

Vrhovi gora v daljavi
se zlijejo v obzorje,
oleandri pred mojim pragom
se eksplozivno razcvetijo ...

Vse zavre,
vse zagori,
ko sonce pljune
goli sij na otok.


Sam

Ko se umaknem v zavetje borovcev,
me večno zelenje prekrije ...
Ko se v ožgano travo uležem,
me čista tišina objame ...
Ko se potopim v morsko srce,
me bela voda mehko umije ...

Ta svet je drug svet.
Zrak je redkejši in človek tišji.
Kot riba z namišljeno težo
prebadam bleščečo gladino,
toda ta svet je drug svet
in sploh ne poniknem vanj.
Ostajam suh v senci borovih vej.
Sam in suh.


Iskal sem kače

Lev mi je dal znamenje.
Pod grmi, pod brini,
pod kamnitimi obori
sem stikal za rdečkastimi kačami ...

Sence so kapljale z vej
in slepile oko.
V vsaki lisi sem videl kačje telo,
ki je trepetalo v strahu;
v vsakem blisku svetlobe sem videl
gibki rep, ki je begal po osatu.
Kdaj pa kdaj je hušknila miš
skozi trave,
včasih je zacvrčala kobilica
skozi zrak,
kač pa ni bilo.
Le slutnja,
le privid in lev
sta me silila, da sem odgrinjal
veje, grebel po tančicah
suhljadi
in trzal s telesom kot lovec.

Sam sebi sem se zdel tuj.
Kaj mi bojo kače?
Zakaj se tako naprezam?
Kaj je v kačah?
Tišina?
Moč?
Strup?
Jaz?


Prihajajo ubijat lovor

Vas je lovornata.
Oblaki dišavnih par
jo varujejo pred tujci.
Megle skrivajo obale pred neznanci,
ki se tihotapijo iz morja.
Cele trume jih sili na kopno.
Iz ust jim rasejo cvetlična krila,
iz rok jim teče gosta nafta,
iz glav jim curljajo živčne busole,
v mednožjih jim tiktakajo puhli kompasi.
Od povsod so, kot ptice.
Prihajajo ubijat lovor,
mu izpulit oči,
mu izdišat duh in posekat veje.

Toda vas je lovornata.
Opojno diši in megle duha so goste.
Ne bojo je osvojili.
Iskali bodo srce, iskali Plac, iskali Glavico,
pa se na koncu izgubili med kamni,
v peščenih kloakah.
Raztopili se bojo v lovorovih žlezah,
razpadli v prah,
in prvi jesenski veter jih bo razpršil,
prva burja jih bo razčesala v nič.

Kot morje si

Sanjaš v globoki peščeni kotanji
in se kotališ po globinah
v ritmu valujoče vode.
Tvoj dotik je topel,
ko vate lezejo debelušni možje,
ko se vate utapljajo kopice otrok
in ko dopuščaš božanje mojih rok.
Vse sprejmeš, vsem se vdajaš.
Kot mehko morje si.

V jutrih piješ rožnate iskre,
jih vžigaš na gladini v trepetlikave
kresove in krasiš svoj obraz z neštetimi
niansami luči.
Ptičem si dom
in polje za tihe prelete.
Vodeni lasje ti valujejo v vetru,
zvečer, ko se kot biser skriješ
vase ter skrivnostno šepetaš
pesmi iz davnih časov.
Kot morje si.

V viharnih dneh si
veličastna metafora moči.
Čez skale pljuskneš svoja nedra
in se poigraš z nemirnimi ljubimci
v čolnih.
Na spoju dveh teles,
zemlje in vode,
sanjariš o suhi luni ...

Kot morje si.


Okrogla vas

Nekega dne sem se klatil po vasi,
kar tako, brez cilja ...
Presekal sem Plac, zavil proti Jazičem,
se pri Izviru obrnil in obiskal
Jezero. Ob njem sem za hip postal
ter se jezil na hišo, ki ga je
skoraj zarasla. Pri Turnu sem pogledal
navzgor. Ja, sem pomislil, ni tako
majhen. Nato sem se spustil po klancu
v Lučino, med ljudi.
Rahel vrvež me je mirno sprejel
in sklenil sem, da bom postopal
po Rivi. Čolni so se zibali,
jahte so se šopirile,
ljudje so tekali sem ter tja
in nazadnje sem kar ostal. Vse se je
tako lepo ujemalo. Dan se je končal
kar sredi popoldneva.


Črne žene

Skozi okno poslušava vreščanje žensk,
ki kličejo dež. Odete so v temo.
Črne obleke spominjajo na talarje,
na smrt,
na boga ...

Pridružil si se mi,
da raziščeva to preprosto ravnotežje,
ki lebdi med večnostjo in dobičkom,
med zaokroženostjo in izgonom.

Črne žene zjutraj pijejo sonce,
črne žene opoldne izginejo v kamre,
črne žene se popoldne prepirajo kot srake,
črne žene zvečer postanejo svetlejše ...

Zakaj ognja ne preženejo z vodo?
Zakaj ne razprejo svojih sonc proti soncu?
Zakaj tako vztrajno tehtajo vero in smrt?

Skozi okno poslušava nežno rosenje dežja.


Morje, ki ga ni

Prispeva do suhih trav. Same suhe trave
so, ožgane od sonca. Škržati žlobudrajo
kot babe. Dan delajo strastno živ.
Le kje se gre k vodi, se sprašujeva.
Robidovje nama zapira pot,
v daljavi pa morje brez rib,
morje brez vode,
morje brez skal.

Prebijeva se do steze. Že dolgo ni nihče
hodil po njej. Sled kaj kmalu izgine
v brinju, tla se naježijo z nežami.
Le kje, se sprašujeva, je tista oljka.
Preplašiva podgano, da tiho zbeži,
v daljavi pa morje brez ladij,
morje brez galebov,
morje brez sanj.

Vzdigneva se do sonca. Špičaste skale
naju pečejo do kosti. Drevesa so že
daleč zadaj. Nikjer nobenih ostankov poti.
Le kako, pomisliva, se pride tja.
Debele prepelice se valjajo v travi,
morje v daljavi pa brezmejno valovi,
morje brez obzorja,
morje, ki ga ni.


Čakal sem te pri skalah

Čakal sem te pri skalah,
da bi objela morje,
da bi se predala soncu,
da bi skupaj hrepenela po hladu ...

Nisi prišla.
Čofotal sem po morju
in se jezil na galebe,
ki so razmetavali krike po gladini,
jezil sem se na vodo,
ki me ni in ni hotela pogasiti,
jezil sem se na škržate,
ki so vriskali od ljubezenskih strasti ...

Nisi prišla.

Eh kaj, sem si nazadnje rekel,
kaj mi mar, če nisi opazila lastovic,
ki so te klicale k meni,
bom pa sam.
Bom pa sam!


Duh vode

Povsod voda,
sama voda,
ki se zaletava v kamnito čelo;
voda,
ki z globoko težo
reže bele skale v špice;
voda,
ki raztaplja sonce
in kleše zalive v potu svojih udarcev;
voda,
ki poje z nemirnim jezikom
in liže z obale sok krhkih kamenin ...

Povsod voda,
voda, voda ...

Kje se skrivajo tvoji angeli?
Kje so doma tvoji vetrovi?
Kje umirajo tvoje ribe?
Kje je tvoja srčna mišica?
Kje je tvoj duh,
da zapolni mojo prazno strast?


Jutranje oči

Meglice neslišno drsijo skozi
morje tamarisk in puščajo
slano sled.
Bele,
od vode obrušene roke
kot nemi monoliti štrlijo
iz zemlje.

Tako žareč je svet zjutraj,
tako svetel je dan
tik pred soncem ...
in tih mir se seli
skozi naju,
skozi najine nemirne nozdrvi,
ki so vse, kar imava.

Mir lahke rose,
mir nepredvidljive danosti,
mir,
ki umira s soncem.


Morsko uho

S Katjo nabirava školjke.
V lupinah je biserna matica,
ki se lepo sveti, Katja pa je
nora na bisere ...

Zagledava se v morsko uho
in občudujeva valovanje barv.
Kot kričeč ogenj se gnetejo druga
čez drugo ter naju omamljajo. Vsa
polna sva mavričnih barv.
Uho tiho posluša,
midva pa vedno glasneje hrepeniva
po skrivnostni morski deželi ...

Naenkrat se odpre gladina
in zalije naju mila voda.
Začarana strmiva v tisoče biserov,
v milijone čudovitih školjk.
Lahka sva kot sipi in gladko
drsiva skozi morje.
Vsenaokrog so zakladi:
sonca, lilije, zvezde, ribe ...
Vijugava med skalami,
loviva se po zelenih morskih lasuljah.
Svobodna sva,
svobodna in sanjava ...

Do Zapuntela

V resnici sem bil vedno prepričan, da družina
in pisanje ne gresta skupaj, toda zdaj vem,
da sem se motil.

Marko je bil slabe volje. Kot da bi ga
obsedel nekakšen zli duh. Jasno, slabe volje
smo nato postali vsi. Pomislil sem:
tako lepo morje, mi pa tečni kot muhe;
tako čist zrak, mi pa težki kot kamni;
tako tih dan, mi pa nemirni kot utripalka pri uri.
Jok, sem si rekel,
to trnje je treba posekati,
to strupeno ribo je treba zaklati.

Vzela sva malico in jo mahnila na raziskovanje.
Sicer veš, da nimaš česa odkriti, toda iščeš
zavzeto; tavaš po stezah, po kamnih,
po travi ... in na koncu najdeš galebovo pero,
kačji izbljuvek ali skoraj nove
manevrske patrone. Greš in iščeš.
Marko je pozabil na sitnobo.
Hodila sva spokojno in sinhrono.
Do Zapuntela.
Sonce naju je hladilo, čeprav se je
zažiralo v kožo kot ogenj ...

Ko sva se vrnila domov, smo se vsi smejali.


ANTALYA



Plastika in bolšjak

Eno bitje zajema svet.

Iz zraka je pokrajina sveta; pradomovina
med Ahilom in današnjim jutrom.
Nebo je rdeče, sveže, jasno.
V daljavi strašne ceste stoletij
butajo v oko.

Počitek na plastični
uniformi enakosti. Kot bi v
deželo prišli sami bolšjaki in se dali
na prodaj za velike igre.
Ob poti
stotine upanj, milijone delavnic in
nemi hrušč
veselih otrok na kolesih.

Sredi tega sveta je srce, pasji hotel,
zgrajen z nemškim denarjem
in s pogledom na neobdelano ravan, kjer so
doma
pijane sence,
roji rasnih kobilic,
vertikala, ki je krog, in
zaprti časi.

Globoko od nekod, izza prostora,
poje ozvočeni mujezin
o bureku, pici in božanskem džinsu.


Točka nič

Za zaprtimi očmi,
ne sen ne budnost,
le stanje sonca.


Hibiskus, bazar, Alah

Najbolj tiha pesem pravi: Ne razdiraj človeku ali živali doma.
Na bazarju sedijo brezdomci, mladoselci iz zaledja.
Njihove vdolbine so pohlepne,
njihov kebab je suh, kruh votel.

Kot človek z rokami v žepih jih izzoveš:
ujemite kupca, ujemite kupca!
Tatovi trgajo znamke s polic,
v očeh se iskrita marmor in izračun,
smrt in napaka,
lakota in lastnina.

Pred razdrtim domom prelepo cveti hibiskus,
sam sebi v veselje,
trgovci ga ne opazijo več,
vsiljivcem služi za kritje,
meni je razdejal misli.

Kje si, Alah?

Odpoved smehu

Otročje dračje zasuje trg.
Mali Turki delijo smeh,
zavite glave moledujejo za potovanje v raj.
Beli tenis in
pes na verigi, ki je krajša od njegovega vratu.

Tam leži podoba pekla:
smrt kar tako,
življenje kar tako.

Pogledom blaženih se uleže
temna senca čez obraz: kupujejo
kebab in ližejo lokum.
Kdor se tu smeje, je moj rabelj.
Odpovedujem se smehu, za vedno.
Treznemu mi gre na samoto,
pijanemu si ne zaupam in se raje umaknem,
otročje dračje pa tli v prazno,
kot ogenj kresnic v mladem sirku, davno tega,
ko smo gnojili zemljo s spermiji in je mlada traktoristka
orala njivo za božji kruh.


Na koncu se zamerim vsem

Še tistim, s katerimi nimam nič.
Hitim pisati, ker kmalu bo tu roj ptic
in bom potem moral mirovati v preži.
Ptiče rad gledam. Kot leteča srca so,
nepredvidljiva ogrlica neba.
Pišem:
Tu ni ptic, niti gnezd in
košatih ovnov, zalotilo me je v beli sobi –
na eni strani napušč za v nič, na drugi okno
v dvižni sistem, ki me bo malo kasneje
spustil v salon.
Tu ni ne boga ne hudiča, tu je človek
popoln gospodar. Tak na baterije
za en evro.
Ko se mi razkrije, se osorno ozre in sikne:
Zamerim ti, da nisi z mano!

Nisem ga hotel žaliti, le da bi rože vedele,
da bi zrak razumel, zakaj ga vdihavam,
le da bi prostor bil tudi moj …

Naenkrat jih ima vse na svoji strani.
In vsi v en glas rukajo novo mantro:
Zamerimo ti!
Zamerimo ti!
Zamerimo ti!
Teh glasov se ustrašim
in ponižno poizkusim: Dam se v ogenj, na tnalo, v olje …
rad bi umrl v vašo korist.


Pojav

Nenadoma so tu tudi
žlobudrava usta, ki prosjačijo za cunjice,
svilene trakce, pisane vrvice, zlate zapestnice …
Pojav je hipen;
od blage lahkosti do steklene verižice
je samo obrat telesa,
tik po bajramu, ko je v tla vkopanih
na stotine dilerjev,
ko luna sveti zaman, ker je svet odet v zlato.
Vsi so pristni in množični,
vsi so naraven pojav,
vsi so del galaksije.


Dediči

Na sveti zemlji sedaj taborijo
majhni, črnikavi, čokati.
Niso brez lepote. Dva, tri smehljaje
sem prestregel kot dar anonimnega srca …

Razkopavajo Ahilovo obalo,
marmorne kamne zlagajo v
nove palače in trepetajo
v žalostnih trenutkih, ko dvomijo o svojih dejanjih,
ko v minutah, ki so jim na voljo,
opazijo minljivost in
zamenljivost.


Izplačal sem sanje

Presenetil sem njeno
skrbno zlaganje tujih rjuh.

Nekaj je bilo v gestah,
osebno zavzetega, mehkega,
kot bi postiljala možu,
ki ga še nima,
kot bi sanjala o družini,
ki je še nima,
kot bi z ljubeznijo varovala dom,
ki ga še nima.

V dlan sem ji
usul bakšiša za tri evre.


Perge

S kakšno lahkoto stotine nožic
preskakuje te kamne.
Vsi so označeni s časom in
večnostjo. Vzorci so tako jasni,
vijuge tako sveže, še v torzu
so skrite lepe okončine.
Steber brez začetka in vrha –
ena sama sredica v mirujočem stanju.
Kako so nedotakljivi!
Ne pustijo v svojo dušo, sploh
se ne menijo za bliskavice, ki jih bičajo,
za začudene oči,
ki jih na novo gradijo.
Nekatera mesta nikoli ne umrejo.
Ostanejo mlada in živa, četudi se
kopljejo v jezeru ruševin in so ljudje že zdavnaj odšli.


Aspendos

Za hip se mi je zazdelo, da
na sceno stopa Sofokles, potem
sem se hitro streznil, saj v tako
odročnem kraju niso igrali niti bakanalij.
Sploh so bučen teater le kopirali
in je original bog ve kje.
Kasneje so ga predelali v
karavansaraj.
Potem je v njegovem trupu
žvenketal denar in čas brez vrednosti
se je točil kot albansko vino.
Goli trenutki v Platonovi špilji
so bili na ogled za osem evrov.

V zemlji se je ohranilo veliko neoskrunjenih stopinj;
čisto naključno so preživele tudi
erogene cone.
Zgodilo se je tako, da že od Atatürka naprej
po njih rijejo samo leteči stroji,
Evrazijci s pacemakerji in Avstrijci z umetnimi ledvicami,
pravih ljubimcev pa manjka.


Antalya

Brez odtisa, dveurni postanek:
v WC-ju pol evra, na sprotnem bazarju tri evre za kartice
in pisano vrečico iz blaga,
nato v Kodak po film za tri evre in petdeset centov,
na klopci prizor z mačkom, ki brska po smeteh,
free,
v nadaljevanju smeh šolark na poti domov …
… živžav kot na Luni,
skok v kočijo in panoramska vožnja v hotel.

Antalya, Antalya tako sama in pusta …

 

Copyright © by Jože Štucin & Balkanski književni glasnik – BKG, 2007.

Nazad