VANJA PEGAN

Vanja Pegan, pisatelj, rojen 1967. v Kopru, živi in dela v Izoli.
Napisal je dve knjigi za otroke: Citronček in Giovanin (Libris, 1999) in Mesto 2000 (Libris, 2000), po njegovi literarni predlogi sta bili uprizorjeni tudi dve gledališki predstavi za otroke: Trije oslički in kozica Rozica (Gledališče Koper, 2001) ter Lučka in najlepše darilo (Gledališče Koper, 2004). Leta 2002 je izšla njegova zbirka kratkih zgodb Kopanje mornarjev v topli vodi (Libris), leta 2005 roman Čoln (Založba 2000), leta 2006 roman Pisatelj, Adam in pilot (Mladinska knjiga), trenutno pa je tik red izidom njegova zbirka kratkih zgodb Nebo davnega poletja (Založba 2000).

 

 

ZVEZDNA NOČ

Za mestnim obzidjem so ob potki, ki se je spuščala k morju, na kamnitem zidku sedeli štirje možje. Bleda neonska luč je zgoraj, na začetku poti, osvetljevala kamnito steno. Okoli nje je plesal oblak mrčesa. Potem ni bilo nobene svetilke več.
Nagnil je steklenico malvazije, potegnil požirek, dva, jo odmaknil od ust in se ji zadovoljno in hvaležno nasmehnil:
»Ta pa ja, ta pa vrača moči.«
Bila je že trda noč. Na jasnem nočnem nebu je migotalo celo morje zvezd. Onkraj zaliva so se prelile v luči pristaniškega mesta, proti zahodu pa so se mednje pomešale pozicijske luči čezoceanske ladje, ki je plula na odprto morje. Povsod mir. Slišati je bilo le oddaljeno preklinjanje pijančka iz Doma rudarjev.
Pero je imel oblečene dolge hlače na črto, ravnokar si je slekel belo srajco in si jo vrgel čez ramo. Tudi čevlje si je sezul in vanje stlačil prepotene nogavice. Še pred slabo uro je stregel v restavraciji, kjer je telovadil s srebrnimi pladnji, polnimi ribjih dobrot, raznašal steklenice vina in se smehljal dovtipom prekuhanih turistov.
Steklenico ohlajenega vina, ki jo je po šihtu sunil v restavraciji, je podal naprej. Potem se je zazrl gor med zvezde, sklenil roke na trebuhu in razmigaval od utrujenosti razbolele prste na nogah.
Salutino si je brisal usta. Tudi njemu je prijal požirek dobrega vina. Ves dan je delal v tiskarni in pogledoval na uro, bilo je strašansko vroče, a veselil se je večera, veselil se je kamnitega zidka ob potki. Potem je iz kovčka vzel kitaro in potegnil prve akorde. Počasi, nežno, a vendar odločno je igral tipajoče bluzovske harmonije.
Marko je ravno ugasnil džojnt. Nekaj časa je še zadrževal dih, potem pa izdihnil:
»Ej, Salutino, super je, ko igraš na kitaro. Človek sploh ne ve, ali zato, ker ko kitara zveni, zvezde bolj svetijo, ali pa je morda celo obratno, da zato, ker kitara tako sveti, zvezde bolj zvenijo.«
Salutino se je za hip ustavil in mu podal steklenico. Marko jo je vzel in jo takoj ponudil Ivanu. Ta jo je malce privzdignil, pogledal prijatelje in nagnil.
»Pripoveduj, daj, povej tisto o starcu, ki je odpotoval,« je rekel Pero.
»Ja, daj ...« je pritegnil Marko, Salutino pa je zaigral akord, ki naznanja začetek komada. Vsi trije so ga pogledali in Ivan se je nasmehnil:
»Pa kaj vam še ni dovolj, saj sem že neštetokrat povedal.«
Pljunil je v travo in si obrisal usta. Iz žepa je potegnil glavnik in se počasi počesal po napol plešasti glavi.
»No, prav, pa naj bo.«
Možje so se naslonili in se udobno namestili. Steklenica je prepotovala še en krog.
»V pristanišču je imel privezano barko starec, za katerega nihče ni vedel, koliko je star. Še najstarejši ljudje so se ga spominjali kot starega. Star je bil že takrat, ko so bili sami še otroci. Stara Dora je bila prepričana, da ima vsaj sto let. Živel je v napol podrti hiši ob severni obali. Z njim je živel le še maček, za katerega so govorili, da je poosebljen hudič. Ne samo da je pobijal ptice in podgane, to počnejo vsi, ne, ta je pobijal tudi mačke, in najdrznejši so vedeli povedati, da so našli tega hudičevega mačka celo na prsih mrtvega dojenčka, in to ne enkrat. Zato se je večkrat dvignila roka najpogumnejših med pravičniki, a mačku niso mogli do živega. Celo streljali so nanj, pa se je čez kakšen teden znova prikazal. Zaradi tega je nekaj temnega, slabega, leglo tudi na starca. Domišljija prestrašenih in lahkovernih ljudi pač nima meja. Začele so krožiti govorice, da starec diha mačkovo sapo. Da zato živi že tako dolgo, ker srka male nedolžne dušice iz mačkovega gobca.
Govorice so starega vedno hudo razburile. Kadar so mu prišle na uho, se je vzravnal, zarjul, dvignil svojo grčasto palico in jih kriče naložil obrekljivcu po hrbtu. To pa zagotovo ni povečalo njegove priljubljenosti med ljudmi.«
Trije možje so pozorno poslušali pripovedovalca, in ko je za hip umolknil, so se vprašujoče obrnili k njemu. V zvoniku je enkrat udarilo.
»Stari je bil vedno sam, neke zime pa je zbolel. Jokal je in tulil, klical ljudi, a priklical ni nikogar. V tistem hipu je vse zamrlo, še koraki na ulici so zastali. A prišel ni nihče. Le njegov maček se mu je ulegel k nogam in ga grel. Tako je preždel napol živ in napol mrtev kakšen teden ali dva. Pil je vodo in grizljal prepečenec, in ko je bil malo boljši, je jedel soljene sardele iz pločevinke in kislo zelje iz soda. Imel je tudi stekleničko žganja. Tako je zavit v stare cape in v samotnost mračnega stanovanja prebil najhujše.«
Salutino je spet začel ubirati strune na kitari in fantje so odprli novo steklenico, tokrat najcenejše tople žlobudre, kar jih je bilo naprodaj v supermarketu. Nekaj so jih, kot običajno, prinesli s seboj.
»Jejžešmarijabuhpomagaj, se je dvakrat prekrižala ženska, ki je po nekaj tednih prva zagledala starca. Stekla je po ulici naprej, starec pa se je ves izčrpan in podhranjen odvlekel v trgovino. Doma je pobral ves denar, vse svoje prihranke, in zdaj je kupoval veliko zalogo. Sir, fižol, olje, sladkor, konzerve ... Nakupil je res veliko. Ljudje so se ga v velikem loku izogibali, prodajalke so mu stregle s tresočimi rokami. Vsi so ga imeli za nekakšno prikazen, saj, kar takole, po treh tednih, pa ko je bil vendar že napol mrtev ... Starega pa to ni več motilo. Odpravljal se je na pot in vse njegove misli so bile že tam. Prehitevale so staro in zdelano telo.«
Možje so zbrano poslušali in zrli v jasno zvezdno nebo, kot da bi tam gori nekaj iskali. Slišati je bilo le tiho igranje kitare in občasno klokotanje v steklenici.
»Nekega jasnega januarskega jutra, bilo je prav pasje mrzlo, je bila barka pripravljena. V lesenih zabojih je bila spravljena zaloga hrane, voda v dveh sodih pod krmo, nafta v pločevinastem sodu. Starec je zategoval vrvi, podmazoval dizelski motor, preverjal gorilnik in si dal veliko opraviti pod palubo na premcu. Maček se je v pilotski kabini udobno namestil med škatlo z zastavicami in daljnogledom.
Ledena burja je česala mestni trg. Bil je povsem prazen, le kak naključni mimoidoči je stekel čez trg in izginil v ozkih ulicah. Za slabo vreme se starec sploh ni zmenil. Videti je bilo, kakor da ga sploh ne občuti: počasi in vztrajno je pripravljal svojo barko za na morje.
Za hip se mu je zazdelo, da ga nekdo kliče po imenu. Začuden se je obrnil, saj ga tako nihče ni poklical že več let. Kmalu je ugotovil, da je bila le burja, ki je zatulila pod velbom.
Okrog poldneva si je na špiritnem gorilniku skuhal fižolovo juho. Pojedel jo je z nekaj kosi prepečenca in s soljenimi sardončki. Tudi maček je dobil sardončke. Potem se je zavil v debelo bundo in iz pilotske kabine z mačkom v naročju opazoval barke, čolne in jadrnice, kako jih sunki burje nosijo sem in tja ob privezih. Bilo mu je toplo, zaprl je oči in morda je celo malce zadremal. Maček je tiho predel.
»A je imel zdaj že vse pripravljeno?« je z otroško neučakanostjo vprašal Pero.
»Pusti ga, zdaj počiva,« je rekel Salutino, njegova kitara pa je igrala nežno uspavanko.
Ivan je nagnil iz steklenice.
»Popoldne se je burja malce umirila. Na modrem nebu je bilo videti le bele galebe, kako se borijo z vetrom in strmoglavljajo v morje. Ljudi ni bilo na spregled.
Potem je odprl vratca kabine in stopil na krov. Še vedno je bilo zelo mrzlo. Oprijemajoč se za streho kabine je odšel na krmo. Tam je dvignil leseni pokrov motorja in navil debelo vrv okoli zaganjača. Potegnil je z vso silo, a stari dizelaš je komaj malce zaklokotal. Potem je ponovno navil debelo vrv okoli zaganjača in potegnil. Nič.«
»Mrzlo je in nafta je pregosta,« je rekel Pero.
»Mene pa zebe,« je dodal Marko in se oziral za steklenico.
»Stari je še nekajkrat potegnil, potem je omagal. Kašelj ga je prisilil, da se je z eno roko oprijel boka barke, z drugo pa se je zgrabil za prsi. Šele čez čas se je umiril. Potem se je počasi obrnil in spet navil. Z vso silo je potegnil, motor pa je le malce zagodrnjal. Še enkrat je navil vrv in se usedel na bočno klop. Gledal je v motor in tiho preklinjal. Zgrbil se je vase in sklonil glavo. Razmišljal je. Nenadoma je vstal, stopil k motorju in silovito potegnil. Motor se je zagnal. Spretno je zgrabil za ročico plina in nekaj sekund mu je celo uspelo zadržati motor v pogonu. Potem je crknil.«
»Ma daj, kaj ga mučiš ...« je rekel Pero.
»Okej, pa ti pripoveduj,« je bil užaljen Ivan.
»Gremo naprej, dolga je pot ...« je ob spremljavi kitare zapel Salutino.
»Tole, tale verz, mislim, to si pa res dobro vtaknil zraven, Salutino, tega komada danes sploh še nismo zapeli,« je bil prijetno presenečen Ivan.
»Kasneje,« je rekel Salutino, »nadaljuj, vsi čakamo, in stari tudi.«
»Stari je spet navil debelo vrv okoli zaganjača in potegnil. Spet nič. Potem je še nekajkrat ponovil, in ko so ga že pošteno bolele roke, ko je čutil rezko bolečino v križu, ko mu je že skoraj pošla sapa, takrat je dizelaš zaropotal. Veliko časa je potreboval, preden se je ropotanje in pokanje spremenilo v enakomerno predenje. Medtem je stari stopil po kantico olja in tu in tam kapnil na ležaje. Šel je v kabino in dodal plin. Motor je povečal vrtljaje in njegov zvok je postal močan in glasen.«
»To!«
»Gremo!«
»Naslonil se je na bando in odvezal barko najprej na krmi, potem še na premcu. Potlej jo je z nogo odrinil od obale. Stopil je v kabino in prestavil ročico sklopke v pogon. Propeler je zvrtinčil vodo za krmo. Barka se je v malem pristanišču nerodno premaknila. Premec je obrnil proti izhodu. Na desni je videl rdeče prepleskano hišico, na kateri je bila pristaniška luč, na levi pa zeleno. Vrtljaje motorja je zmanjšal skoraj do konca, saj je imel veter z leve v krmo. Na pomolu, mimo katerega je plul, je videl postavo, ki se je ozirala za njegovo barko. Vedel je, da se mu človek čudi. Seveda, kdo bi v takem izplul in zakaj?«
»To, stari!« je priletelo s klopce.
»Takoj ko je izplul iz pristanišča, je obrnil premec proti zahodu, kompas je kazal 270 stopinj in burja ga je odnašala z desne po krmi. To ga ni motilo. Pa tudi valovi niso bili več takšni, da bi se jih bal. Že vse kaj hujšega je preživel na morju, zaliv je poznal kot svoj žep. Ko je bil mlad, je bil ribič, zdaj pa že leta ne zmore več opravljati tega trdega dela. Toda tokrat se je namenil drugam. Premec je čez kako uro usmeril na odprto morje. Takrat je tudi dodal plin do konca. Motor je zarohnel, ropotajoč mlel vodo in za seboj puščal dolgo, belo sled.«
»A je dal čisto do daske?« je zanimalo Marka.
»Je stara barkača, ma vseeno šiba ko vrag,« je rekel Pero.
»Jaz mislim, da je zategnil do konca,« je bil prepričan Ivan.
»Barka je ves popoldan grmela in se oddaljevala od mesta. Stari se je ozrl le enkrat, dobre pol ure po tistem, ko je izplul iz pristanišča. Vedel je, da bo takrat videl le mesto in da bodo ljudje zaradi svoje majhnosti že izbrisani z njegovega obličja. Potem se ni več oziral. Z vsako miljo se mu je obraz malce zvedril, in ko so se na nebu prikazale prve zvezde, je zmanjšal vrtljaje staremu dizelašu. Motor je nežno zapredel in barka je počasi plula naprej. Vsenaokoli je bila trda tema, le zvezdni soj se je zrcalil na dolgih valovih odprtega morja. Starec je prižgal pozicijske luči in skozi pilotsko kabino zrl v jasno, zvezdno nebo. Bil je povsem izčrpan, a nasmeh mu je sijal z obraza in maček se je stisnil k njemu.«
Salutino je spet zaigral na kitaro. Temno modro skladbo, polno nedosegljivih zvezd.
Štirje možje so utrujeni zrli v morje svetlih zvezd nad seboj in čisto narahlo, toda povsem razločno, so čutili pozibavanje čolna pod seboj.

 

Copyright © by Vanja Pegan & Balkanski književni glasnik – BKG, 2007.

Nazad