KRIŠTOF DOVJAK

Rojen 1.3. 1967 (Vërnamo, Švedska), živi v Ljubljani kot svobodni dramatik. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je več let gledališki kritik pri časopisu Dnevnik in dramaturg v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. O njegovi dramatiki veliko piše akademik dr. Taras Kermauner.Pri Cankarjevi založbi v Ljubljani je leta 1999 izdal pesniško zbirko Veter v Odiseju inleta 2007 knjigo pesmi Prometej na plakatu. Doslej je bila pod mentorskim vodstvom režiserja Mileta Koruna na AGRFT v Ljubljani (leta 2000)  uprizorjena  njegova igra Belle Pâris ali obračun v Louvru. Skladatelj Gregor Pirš je uglasbil nekaj sonetov iz ciklusa Opus quantum, napisanega l. 1996. Glasbeno-pesniški projekt z istim naslovom je leta 2007 izšel na zgoščenki Stičišča zvočnih svetov, Nova slovenska elektroakustična glasba pri Društvu slovenskih skladateljev.

 

 

OPUS QUANTUM


1.   

VRT V TRDI SKORJI

Visoko dvigam dlani jadri v spanje.
Resasto šumenje domačnosti,
tu sem. Tvoj, zaprta veka ladje
v viharju nove ponovitve.
Težo kakor kri odvzemam telesu, da
renči v maščevalni sli ksantipe
do jutra, ko spet bom njen bedak,
izvesek na tesno povezan s fiziko.
Seme pade skoz svetlobo v zemljo,
kričaj v svetlih paradoksih časa
omahne v smrt, kakor sanje v jutra.
Rastem, jaz pa rastem razuzdani kvas!
Jezdim mehurje rumenega zraka.
Iha! Iha! Diham z ikti biča.

 

2.

SKOZI ROSO VIDIM 

za babico in deda 

S steno najdem stik z dlanmi - moč je v prstu.
Kot da bi jedel bel puhast kruh,
otročje lahko puhtijo strahovi,
zvesti večni premici minljivosti,
iznajdljivi v zamišljeni izmišljenosti.
Roki sta dve niti v žametu kvasu.
Ostri se izgubita v osoljeni vodi.
Spet sem tu, kjer sem hotel zmeraj biti.
Otrok na krušni peči, rosnih oči,
v pšenici, tanki puščici neba.
Igram se Hamleta-kraljeviča,
do dna, do dna, do semena v zemlji
izginjam skozi poro pene v steni.
Medtem se medmet strah spet tiho vrača.


3.

DOVAJANJE ZLA

mladoporočencema obkoljenega Sarajeva

Lobanje se skrijejo in šepetajo.
Objokujejo, romantizirajo
par, ki v temi najde kožo za drugega.
Apno, vdih mrtvih, zloščeno pod prahom, 
razžira nedolžno luno na lesu.
Tu, tu, tu, tu, se skriva ritem srcu.
Ecce hommo, vampir vase zagledan.
Milost se ne blešči v ostrini sle,
ebonit je tvoje ogrinjalo;
toplo kri, besednjak ustnic pokriva.
Otok že ni noč! Ne vesta, kaj je v morju.
Lep sprehod poljub preplašenemu mestu
črniš. Elektriko sesaš v temo obleke,
ekocid želiš vcepiti v gole vene.


4.

IKAR

Eha! Vse je tu, v očeh lobanje,
nežno prepleteno v mehki puding-vzmet,
okrašeno z vencem zlatega trenutka,
vzdignjeno do rok želja - jegulja.
Nag, naenkrat prazen, grozd izcuzan,
jalov konec oblega izlitja,
evnuh, ki so mu strli seme govora,
mlahava lupina sredi infarkta sanj,
ubog prilepljenec na spekter besednjaka
iščem v izsušeni steni helij.
Stari Deda(l), čez nebo razpet nasmeh,
tvoj sin je letel najviše. Mar sanjam
enako k soncu videza dospeti,
mlečni zob v vakuumski vitrini, z leti?


5.

SANJE

Dvigam se v izmišljeno večnost,
enkrat spet sproščen v sanjarjenju in spanju,
lebdim nespeča in čista nevednost.
Cel in prazen, hkratnosti predan!
Ena v neskončni prostor razpršena!
Nor, iztulim glas v vsrk mesa.
Elipsasta so stegna žena
bohotno v lastni vonj razpete
aladinove svetilke. Sredi mivke
lesk, razbit v neukrotljivi ogenj.
Ebenovec se scvrem v moža v znoju
penastega konja v zraku
in spet spustiš kas v kvasu vase,
mehka odprtina neba in molka.


6.

NAGOVOR

Zvezde so naklonjene same sebi.
Lebdijo v pust smehljaj aristokratke.
Otroke nas odvračajo od prsi.
Mirne so, poznajo zrcalno zavest.
Lesket nas bo mladce obudil, škropil.
Jemal bo zemlji težo in nas dvigoval,
epsko gmoto, do požgačka žarkov,
nikoli dokončano, v pozo baletke.
Angeli nas bodo klicali nam isti,
ki so jim prsti v svincu revme zviti,
roke le stegnjene v mimesis leta.
Ime jim bomo dali po nas samih,
lahkih figurah z zagozdo v balerinkah,
apostrofih, vrženih v težo molka.


7.

KONEC

V livrejo sanj me nese čilim,
lahek les v cikcaku rdeče preobleke.
Akne na koži deklice so gejzirčki,
h katerim pravljični dotik vleče
krastače z roko nežne princeske.
Odvrgel sem v lokvanj breme semena,
tihotapec, ki pozna kresničke teme.
Nočem v zimo, v hladno jutro, ki pride,
evkaliptusov okus umetne kreme,
spenjene v momljajočih ustih.
Arabeske žre neusmiljen hlad v tkanih
nedrih, ki so čvrstost pisanih balonov
jeseni dvignile visoko k nebu.
E, tudi sanj je konec. Rdeč je ruj.


8.

SOK

Spenjeni valovi morja v rožnem
vdihu dajejo čistost in mir hkrati.
Evnuški tišini dvigajo meč.
Tako so méča transparent vabila.
Ena gibka točka je v strmem vrhu:
nad nagubanim smehljajem čaka
jezik, ki jo bo zbudil v sadežu.
Evnuhov meč pa bo pozabljena slutnja
zviza, odplavljena v napetem vzkliku.
Lepo je videti prste in nohte
in otip in zvok in zamahljaje
telesa v stopljeni hostiji ženske.
Jedeta je smešno iztisnjen medmet
aritmije, ujete v etui medlenja.


9.

LUNA PARK

Zbujena občutja, kakor spominki
visijo na robovih, na pultih.
Edem si, ki nad sence baldahinov
naga hodiš, vrvohodka, v tišino.
Zbegano te sanjam; samega sebe
lepim v pisan mozaik spomina,
edinče lovim svetlobo v mrežo,
prilepljeno k ročaju posnetkov.
Le prosevam v rezek zven odmika,
jezen kakor vsak lovec, ki lovi z zrakom.
Encim sem na zlizani puščici sladkorja.
Na vlakcu, ki so mu tiri gora,
kabala strahu, krov zemlje brez kormorana,
enak koali grizem evkaliptus v gumi.

10.

PREVAJANJA

Klopotci dajejo od sebe hrup.
Robovi izrezanih slik drhtijo
in so podobni premraženim ptičkom,
ki na žici berejo odo junaštvu.
Klopotci so prevodi vetra,
rožljajo z okostji črkovanja.
Habanera, ki polniš votlo telo,
ki greš naprej k sveži novici
in z vonji pobiraš fante po gričih,
himen jim narediš za ogledalo
večne variacije na temo: »rado«.
Eno sporočilo za košček mesa.
Z vodnimi mlinčki se igrajo bogovi
in ko jokajo, klopotec utihne.

11.

SREČANJA

Srečanja so nekakšni trenutki sečnje,
mehko so zbrušena v oval ôsle, v
en tancen košček na spolzki koži
ribe, ki spreminja svoja imena.
Ikre lahko gledaš kot bleda sonca.
Ščiplješ jih v mikroskopu očesu,
čas pa bo prekipel kakor mleko v loncu,
enak lulčku v peni svoje barve.
Mleko tvoje kože je spet zrcalo.
V konkavni šali samotnega optika
tipam površino mize in les.
Elegije zlivam na tvoj obraz.
Misel je Nikola Tesla v elektriki
in jeguljaenooka živa kosa morja.

12.

NA ZAČETEK

Misel je Nikola Tesla v elektriki,
elektrika je beseda, ki ujame,
strese in spusti jabolko jablane
tolmaču, ko ponudi svoje prsi,
abscese na plotu sadovnjaka.
Hlipanje ob odhodu je odmev šoka,
arboretum je tulipan ponoči,
reže v cvetu so zaprta vrata, Adam!
Mokra stegna in nedognana sramota
otroka, ki je v vtičnico dal prst,
ne govorijo o večnih zapahih
in sanjajo razporke v svetlobi
jutra, ki je po prerokbi sodba
enega paglavega semena, Eva.

13.

KAČA

Tepih spustim iz valja na štiri strani.
Izgubljen beduin v puščavi
poskušam najti celo pesem v pesku.
Abeceda, nemirna kača v porah,
miga z jezikom iz živega srebra.
Igra se, kakor da bi hotela reči:
"Zame ni prepovedanih stvari,
grem in se spet vrnem, živa, živa,
ujeta v kaplje, razbita in cela,
bogastvo žarka najdem v pravem kotu,
lesk iztisnem iz svojega hrbta,
jezik razžrem človeku, ki poje."
Abeceda, nemirna kača v porah,
môra pesmi v tankolasi gubi prepiha.

14.  

KOMUNIKACIJA

Tla, prebodena s črnimi stopali.
Okrog in okrog nema usta pijavke,
redko govorijo o pravih vzmeteh smrti.
Ednina, ti nosiš na jeziku pisanice.
Arena je že stresla iz sebe ljudi,
dvoboj se začne, ko vzleti metulj.
Ovoj na mesu popusti, se spremeni;
rdeča draž so krila zaklanega bika.
Mehkoba v ponosu črnih, besnih kil,
en klecljaj je zadosti za občutenje konca.
Tu se dotakneta dva svetova: »Ola!«
Ugibata drug drugega s koraki.
Le pikata, božata, pa se ne spoznata,
jezikava utripa v očesu odhoda.

15.

LEPLJENKA

Vrt v trdi skorji skozi roso vidim.
Lopar teme tolče eno v njemu istem.
Delce neba lepim, zlomljena krila,
v lahkotne sanje, svetenje zlitja.
Zven zlepljenke, krik krhkih vezi,
smer iščem v temi, mesta harmonije.
Tipam, izgubljam, toreador-metulj.

 

Copyright © by Balkanski književni glasnik – BKG, 2008.
CIP – Katalogizacija u publikaciji, Narodna biblioteka Srbije, Beograd 82 BALKANSKI KNJIŽEVNI GLASNIK, [Elektronski izvor] / Glavni i odgovorni urednik Dušan Gojkov.
– Elektronski časopis. Način dostupa (URL) http://balkanliteraryherald.com/ ISSN 1452-9254 = Balkanski književni glasnik (Online) COBISS.SR-ID 141175564 BKG 1 / 2008. Sveska 14.

Nazad