2006.

ŽELJKO PEROVIČ

Rojen leta 1961, v mestu Visoko, v Bosni in Hercegovini, leta 1977 se je preselil v Slovenijo, trenutno živi v Mariboru; do zdaj izdal tri pesniške zbirke: Podarjeni glasovi (Mladika, Trst, 1997), Kapljevina (Mariborska literarna družba, Maribor, 2001), Utiha (v hrvaščini, Naklada Mlinarec&Plavić, Zagreb, 2002); sodeloval v dveh zbirkah pesmi več avtorjev iz Rogaške Slatine Pesmi prostora 1 in Pesmi prostora 2 (založilo Društvo prijateljev Rogaške Slatine, 1994 in 2000); leta 1994 dobil prvo nagrado za poezijo na literarnem natečaju revije Mladika iz Trsta; ukvarja se tudi s prevajanjem (proza, poezija): v slovenščino prevedel zbirko kratkih zgodb Sve o vjetrenjačama / Vse o vetrnicah hrvaškega pisatelja Roberta Mlinarca (Apokalipsa, Ljubljana, 2005) in zbirko pesmi Vladimirja Vekića Put kroz Saharu / Pot skozi Saharo (Mariborska literarna družba, Maribor, 2003), sourednik in soprevajalec v zbirki kratke proze Vladimirja Vekića Kaj bi ti govoril, Ivan (Mariborska literarna družba, Maribor, 2001), skupaj z Robertom Mlinarcem v hrvaščino prevedla roman slovenskega pisatelja Ferija Lainščka Ki jo je megla prinesla / Koju je magla donijela (Naklada Mlinarec&Plavić, Zagreb, 2002); sourednik (za Slovenijo) v reviji Album iz Sarajeva; pesmi in prevode objavljal v revijah in časopisih: Mladika (Trst), Rast, Dialogi, Odsevanja, Mentor, Primorska srečanja, Naš čas (Velenje), Šoštanjski list, v literarnem almanahu Hotenja (Velenje), Paralele, Locutio on line, Quorum (Zagreb), Album (Sarajevo) …


SAMO OSTANI


 

OROŠENI

po sledeh
se ogleduje,
blodnjavec blodni,

po lastnih,
po rosnih, ko mu
slovarja nasuje

v jutro
zadihuje,
se razpira

in pluje,
ne vedoč, kam
ga zapeljuje,

ki mu poje: tod
je vse, kar ni
tvoje


KO SE JI PREPUSTI,

ga okliče, da je
zaprepaden
nad prepadom,

jecljavec, se uplini
do vznika, se slini,
ko ga navdaja

zrak, ki je zrak,
skale, ki so skale,
dež, ki je rodni

zamok, v praznini,
ki ni prazna, le
samota sama – tu

se ji prepusti


ŠEPET

slediti, slediti z
bližati
nič

ne vem, ne vem

šepečejo, ne,
bolj od nekod,
skozi kosti,

vlečejo

vokali ječanja,
magnetni fluks
brezkončni


DRSI

ta vzgib
traja, traja,
senca sence

te obhaja,
te v jutro,
te esenca,

z obrizgom,
z ognjenim,
z ledenim

čez prsi te,
drsi:
v tem gibu

so take reči,
ki jih
ne zmorem

izreči, niti
ni potrebno,
samo ostani


ZEV

v zastalem gibu le
típ zraka, jezik je
plazma

v žilah zev,
zvezde vriskajo
zamanskost,

nemost postaja
agregatno stanje –
tu

se vdira čas, vate,
ves,
po licih se cedi

sentiment, sam si
s svetom in
nihče ne ve za ta kres

 

Copyright © by Željko Perovič & Balkanski književni glasnik – BKG, 2006

Nazad