MILAN PETEK LEVOKOV

Rojen na Ptuju (1960), po študiju prava na ljubljanski univerzi pa že vrsto let živi v Novi Gorici, kjer dela kot sodnik na sodišču.

Piše znanstveno fantastiko, humor in satiro, postmoderno in potopisno prozo, realistične novele za odrasle in kratko prozo za otroke in mladino ter tudi pesmi in satirične poeme. Za oddajo Lahko noč, otroci na Radiu Slovenija je prispeval že več kot sto svojih pravljic, je pa tudi soavtor besedila za otroško gledališko predstavo Žalostna kraljična, v izvedbi Gledališča na vrvici, Nova Gorica.

Objavlja v revijah oz. na Radiu Slovenija in radiu Trst, otroške pravljice v revijah za otroke, kratko prozo pa v Sodobnosti (Ljubljana), Dialogih (Maribor), v Primorskih srečanjih (Nova Gorica), Apokalipsa (Ljubljana) in drugod.

Doslej ima 26 samostojnih knjižnih izdaj, njegova proza pa je tudi objavljena v antologijskih zbirkah z drugimi avtorji.

 

SLOVENSKE PISARIJE

 

 

živim v čudni deželi, v čudnih časih
vsak ne samo da nekaj kvasi
to tudi zapiše –
ali celo nariše
to je njegova naravna in ustavna pravica
z rojstvom v zibko položena
vzame mu jo lahko samo še smrt
(čeprav je tudi to vprašljivo in pravno dvomljivo)
kajti naši ljudje morajo pisati
nekaj je v zraku, v krvi ali v glavi
nekaj, kar jih sili v pisanje
pisati ali ne pisati, pri nas ni vprašanje
– kot da se za to ne potrebuje nobeno
znanje

 

in tako pišejo vsi
stari in mladi
zaposleni in brezdelni
sodniki, policaji in delikventi
in tožilci, notarji, advokati
bogati in siromaki
tajnice in šefi
novinarji
političarji, mesarji, gozdarji
doktorji, kuharji in montažerji
šolarji, dijaki in absolventi
(seveda tudi alkoholni abstinenti)
in tu so še ministri in vsi državni filistri
pa uredniki
gospodinje in stare mame
učiteljice in profesorji
senatorji in akviziterji, dedki
potem eni in drugi bleferji
zaljubljenci
pišejo še pesniki
pisatelji, dramatiki
in fantastiki
vsi pišejo

 

dan in noč, vsa dežela nekaj piše
račune, pogodbe, spomine in seveda
– opomine
plane, vabila, ovadbe
tožbe, obtožbe, sodbe
pisma
diplome, domače naloge, seminarje, kvolokvije
pisma bralcev, notice, male oglase
grafite, sonate
filozofske traktate
diagnoze, patološke izvide
pritožbe, prijave, zagovore
priznanja
odpovedi
kesanja
pridige
monologe, epiloge, nekrologe
anonimke
časopisne članke
zakone
sklepe, odločbe, uredbe
pesmi, drame, romane
novele, črtice in
epigrame

 

vsi pišejo, cela dežela
nekaj manj kot dva milijona ljudi piše
ljudje so obnoreli od pisanja
sosed piše sosedu
tožbo
policaj ovadbo, sodnik
sodbo
vsak, ki lahko drži v roki svinčnik, piše
če pa še ne zna, nariše
na primer, zadnjič v naši ulici, na številki enajst
mali Blaž, na list papirja napisal je MAMA.
potem še  ATA
pomislite – komaj triletni mulc!
kaj iz njega lahko še
rata!

 

BURKA O IZBRISANIH
(Zapisano po tradicionalnih srednjeveških načelih)

 

 

Zborček: 
Tam dol na ravnem polju
tam dol na ravnem polju
tam dol na ravnem polju
stoji en bel britof

Pred britofom se šprancira,
pred britofom se šprancira
pred britofom se šprancira
en zavber, zavber mlad stražar ...

Stražar:
Glej, kdo sem gre – sprevod čez polje vleče se
ne hitijo, pod bremenom jim se hrbti krivijo
le kaj jih žene na ta žalni kraj
kjer mrtvim zagotovljen je vhod v raj?
Stoj! Kdo je tam – žival ali sovrag?

Zborček:
Izbrisani so, izbrisani
enkrat bili so ljudje
zdaj so manj kot psi!

Izbrisani:
Dobri človek, ljudje smo, kot ti,
nič nočemo, le spusti nas naprej,
da tovor, ki ga prenašamo,
v večni mir odložimo –

Stražar:
Če ljudje ste, ime povejte!
Postava mi veleva, da za bitja, ki nima krščanskega imena
tukaj ni prostora, ker ta zemlja je sveta
pred tujci in vsiljivci bo vedno oteta –
torej, ime povejte, s papirji na plan
da vas po tem presodim! Potem pa kot bodi!

Zborček:
Izbrisani so, izbrisani
enkrat bili so ljudje
zdaj so manj kot psi!

Izbrisani:
Ime imamo, a papirjev ne
ampak – saj vidiš, smo kot ti – ljudje
dihamo in govorimo – razen njega
ki ga v krsti tovorimo ...

Stražar:
Kaj vidijo oči, je varljivo
ušesa lahko imajo prisluhe
edino, kar je oprijemljivo,
na kar se lahko zanesem, je dokument
s podpisi in pečati overjen
s koleki in taksami zabeljen –
ga imate – ja ali ne? Kaj več tu ne gre!

 

Zborček:
Izbrisani so, izbrisani
enkrat bili so ljudje
zdaj so manj kot psi!

Izbrisani:
Dokumenta kot ga hočeš, nimamo
v tem je naše prekletstvo in vsa težava
papirje vzela nam je država
a kot človeka te molimo
spusti nas čez ta žalostni prag
da druga odložimo, mrtev je,
in kaj ni po smrti človek človeku enak?
Višji nad vsemi nami
cenil bo tvoj dobronamerni korak!

Zborček:
Izbrisani so, izbrisani
enkrat bili so ljudje
zdaj so manj kot psi!

Pokojnik (iz krste):
Če smem – zdaj še jaz svoje povem
dvaindevetdesetega papirje pobrala mi je država
umrl sem leto pozneje
in od takrat naš ubogi sprevod z mano po svetu tava
nič drugega ne bi rad, kot da se me pokoplje
v jamo meter krat dva – grob, kot gre pokojniku vsak
zdaj je demokracija – in kaj ni človek človeku enak?

 

Zborček:
Izbrisani so, izbrisani
enkrat bili so ljudje
zdaj so manj kot psi!

Stražar:
Postava mi veleva, da je človek le tisti
ki zanj papir tako govori!
Zaman so vse besede, prošnje in zaobljube,
ta zemlja je sveta, vanjo ne more kdorsibodi,
ne ljudje brez papirjev, še manj kakšna teleta
nismo pač v Indiji in vi niste nobene svete krave
čimprej proč od tu,
da mene, še bolj pa da ne ujezite države
ker takrat padale bodo glave!

Zborček:
Izbrisani so, izbrisani
enkrat bili so ljudje
zdaj so manj kot psi!

Izbrisani:
Pojdimo drugovi naprej
ta svet, bel ali svet, je za nas zaklet
deset je že mimo let, kar tovorimo ta tovor od drugih preklet
pa ne gre za hudiča – samo za mrliča
odložili bi ga radi v zemljo, pokopali kot človeka,
nekoč je bil človek, ni bil nobena pošast ali pokveka
še cucek prej našel bi večni mir in pokoj!

Zborček:
Izbrisani so, izbrisani
enkrat bili so ljudje
zdaj so manj kot psi!

Vsi skupaj:
Izbrisani so, izbrisani
enkrat bili so ljudje
zdaj so manj kot psi!

Izbrisani so, izbrisani
enkrat bili so ljudje
zdaj so manj kot psi ... 

(Refren ponavljati do onemoglosti)

 

 

 

 

 

 

 

 

Copyright © by Balkanski književni glasnik – BKG, 2014.
CIP – Katalogizacija u publikaciji, Narodna biblioteka Srbije, Beograd 82 
BALKANSKI KNJIŽEVNI GLASNIK, [Elektronski izvor] / Glavni i odgovorni urednik Dušan Gojkov. 
– Elektronski časopis.
Način dostupa (URL)  http://www.balkanskiknjizevniglasnik.com/  http://www.balkanliteraryherald.com/
ISSN 1452–9254 = Balkanski književni glasnik (Online) 
COBISS.SR–ID 141175564 
BKG Sveska 25


Nazad