VLADO ŠAV

Rojen 20.7.1945 v Sv.Križu pri Trstu. Končal gimnazijo v Kopru in Akademijo za gledališče, film, radio in TV v Ljubljani. Igral (Shakespeare, Kleist, Lorca, Sartre,Giraudoux, Strniša..) z Borisom Cavazzo, Mileno Župančič, Poldetom Bibičem in drugimi v koprskem Mestnem odru. Po študiju pri Jerziju Grotowskem opustil gledališče in se posvetil globinskim kulturnim raziskavam (odnos človeka do globljega sebe, sočloveka in narave). Naredil več performativnih projektov in delavnic v urbanem prostoru in naravi, s skupino gostoval po bivši Jugoslaviji in svetu. Napisal in objavil je generacijski roman Žeja (Lipa Koper,1972), zbirko misli Samorodnice, pesniški zbirki Stopinje v molku in Popotovanje (vse troje v samozaložbi) ter zbirko esejev Romanje domov (Društvo 2000, 2002). Soavtor knjige esejev (s Petrom Kovačičem in Robijem Krofličem) Etos sodobnega bivanja (Društvo 2000, 2005). Leposlovje, dramo, pesmi in eseje je objavljal v revijah Sodobnost, Dialogi, Revija 2000 in Primorska srečanja. Že četrto leto je kolumnist Književnih listov časopisa Delo.
Živi in ustvarja v dolini pod izviri reke Dragonje v Istri.
e-mail: vlado.sav@guest.arnes.si. Pišite mu – o vsem.


 

Kultivirana divjost

SLA PO DOGODKU

Če obiščeš Delfe, najprej zagledaš Atenin in Apolonov tempelj. Nad slednjim se dviga gledališki amfiteater s čudovitim pogledom na prostrano dolino in hribe. Če se vzpneš še više, prideš na ploščad s stadionom. Globoko pod tabo so na levi ostanki telovadišča in bazenov.

Kaj je torej starim Grkom pomenil obisk Delfov (in podobno, le z različnimi poudarki je bilo v Epidavru, Olimpiji, Eleuzisu …)? – Vse: duhovnost, spraševanje o lastni bodočnosti, kulturo, rekreacijo, športni užitek – vsekakor celovit in večplasten Dogodek, ki ga ne poznajo ne romarji v Brezje, ne nogometna publika za Bežigradom, niti obiskovalci duhovno-terapevtsko-kulturnega Vurberka, kjer si na novodobnih energetskih točkah lahko zdraviš prebavila, s sijajno razglednega avditorija pa uživaš v Županovi Micki. Mi nismo več celi – krščanski prezir do telesnega in čutnega, rastoča ultra specializacija dela in posledična razpršitev vsakršnih interesov so naredili svoje.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je Artaud še pozival k uresničitvi gledališča, ki bi bilo »nalezljivo kot kuga« in ki bi enako kakor njena epidemija metalo ljudi iz vsakdanjih tirnic. Grotowski je potem res udejanjil tako gledališče, toda epidemija nove kulture je ostala povsem omejena na svoje žarišče. Najširšo umetniško popularnost dosegajo operni pevci, zlasti kot kulturni uvodničarji ob časih raznih prvenstev na nogometnih stadionih.

In zdaj smo tam, pri resničnem bistvu zadeve. Po tisočletjih človekovega civilizacijskega razvoja je danes njegova edina kreativna dejavnost, ki planetarno skupnost dejansko pretrese, okuži kot kuga in vrže iz vsakdanjega življenja – svetovno nogometno prvenstvo. Mesec dni milijoni ljudi po nemških stadionih, desetine milijonov sleherni večer za televizorji in proti finalu stotine – tega sicer ta planet ne pozna, kljub papeškim pogrebom, ptičji gripi ali celo terorističnemu in antiterorističnemu terorju.

Očitno tu ne gre več zgolj za šport – po kompenzacijskem principu dogajanje na stadionu privzame ostale razsežnosti nekdanjih univerzalnih Dogodkov. Dogaja se, skratka, Rožančeva »maša sodobnega časa«. Gledamo ekstatične osebne in skupinske obrede, magijo, poljubljanje soigralcev in zemlje, rotenje neba, klečanje in valjanja v popolni razpasanosti zanosa, sredi zelene mize, s stotinami milijonov strmečih oči naokrog …

Ob tej elementarni duhovnosti se dogaja tudi primarna kultura: zapleti, napetosti, katarze, skratka tragedije in komedije in včasih, kot po italijanski zmagi, še burke. Vrhunec enomesečnega dramskega stopnjevanja je bil seveda Zidanejev udarec Materassija: poslovilna Francozova tekma, poslednje minute finala – in potem se največji igralec sveta pred vsem svetom kot pobesnel nosorog zaleti v Italijana. Nikoli se še ni večjemu delu človeštva v isti sekundi tako stisnilo srce. Šok je globok in popoln, zmeda v glavah tudi. Splošna naklonjenost odhajajočemu junaku se v trenutku zvrne v obsodbo in prezir. V nebo pravkar dvignjeni idol se sesuje, v dušah zeva boleča praznina splavljenega mita.

Potem pomisliš: pa saj ta človek le ni blazen. Kaj se mu je zgodilo? Vidiš posnetek pred udarcem, kjer ga Italijan od zadaj tesno objema in mu nekaj govori. Spomniš se, da Zidane ne mara objemanja, niti ko daje zmagovite gole. Zaslutiš neko skrito travmo njegovega otroštva v marseillskem predmestju. Spoznavaš, da je bil izigran, nemara celo načrtno, da so nasprotniki pritisnili na njegovo šibko točko, ki ga je pognala v temni pragozd nezavednega in v njegovi začasni oblasti je naredil, kar pač je. Kot kapitan Ahab je mrko in zagrizeno gnal svojo posadko v končni obračun z neulovljivim Mobyjem Dickom in se pokončal v poslednjem boju. Demon Zinedina Zidana je, kot zmeraj, požrl vse, razen samega sebe …

Po Aristotelu naj bi bil tragičen padec neke veličine, ki je nastal iz usodne zmote, se pravi brez njegove krivde, zavestnega negativnega dejanja. Zidane je naredil strahovit prekršek in bil zato najstrožje kaznovan, glede na to, da je šlo za poslednjo, najpomembnejšo tekmo prvenstva in njegovega življenja, podvojeno. A KDO je to storil? Danes nismo več tako preproste vednosti kot Grki. Vemo, da človek pogosto in marsikaj počenja mimo in celo proti svoji volji. Isto bitje je udarilo in isto bitje se je potem zgroženo držalo za glavo. Vemo, da je naše ravnaje nenehno natezanje med jazom in onim. Razsodni človek pogosto trpi zaradi vroče živali v sebi, kot ona zaradi njegove hladne razsodnosti. Kako bi bilo, če bi nas v trenutkih naših najbolj iracionalnih, sramotnih, »ne naših« početij razgalile kamere sveta, kakor nas oblačijo v mite ob podeljevanju nagrad?

»Junak našega časa« je torej protislovno bitje. Grkom bi bil popolnoma nedoumljiv. Njim je bilo pač še vse preprosto in jasno. Po Aristotelovi Poetiki ima junak v tragediji – in z njim človek v življenju – le dve možnosti: »da nekaj stori ali ne stori, in sicer vede ali nevede. Najslabša med temi situacijami je, če kdo zavestno namerava nekaj storiti, pa te svoje namere ne izvede: takšna situacija je odvratna in netragična, saj v njej ni nobene bolečine.«

Za Grke torej Hamlet ne bi bil tragična, ampak pomilovanja vredna figura – in z njo mi, ki nas Hamletov arhetip zastopa. In vendar vsi mi tudi prav dobro vemo – ali, bolje, čutimo – da smo z našo neodločnostjo globoko tragični in razboljeni. Bolečina nedoživetega – neizživetega, nestorjenega – je ključna muka našega časa, ki je ne ublažijo obliži prijetnih piv pod kostanjevo senco, ne umetna svežina supermarketov, ne obilje vsakršne spolnosti, ne naša uglajena klanjanja drug drugemu. Neizživetost, neizživetost … Večno neporavnani dolgovi do sebe, do bližnjih, do družbe, do narave, do očitnih krivic in vsakršnega zatiranja …

In zato, menim, se vsaka štiri leta v vse večji množicah zgrnemo za mesec dni v globalno virtualno Igrišče-Svetišče-Gledališče, kjer se človek, kakšen koli že je, razkriva od konca, kjer se ljudje scela mečejo v alternativo Zmage ali Poraza, medtem ko so naša umna in varna življenja zmeraj le »nekaj na sredi«. Hvala Bogu, da ostaja človeštvu vsaj ta res globalna vera, ta skupni pretres, to planetarno čustvovanje, ta resnična igra, resnična kljub – in tudi zaradi – vse vulgarnosti, podlosti, preračunljivosti, vmešane v popolno predanost skupnemu cilju, nadčloveški napor, v čistost trpljenja in radosti. Z nogometnim viharjem prizadeto neprizadeti kulturniki in duhovniki pa bi se morali vprašati, kaj je z njimi – in vsemi ostalimi – narobe, da se ne dogaja še kaj drugega, drugače in drugje.

Kajti pav nihče na svetu nam ne brani, da bi kakor nogometna moštva in njihova publika ne odblazneli v kako drugačno, bolj posvečeno norost. Čeprav nas za to še ne bi bilo treba biti milijon na kupu. Dovolj bi bil že ducat.

 

 

Copyright © by Vlado Šav & Balkanski književni glasnik – BKG, 2006.
Prevod Željka Peroviča pročitajte ovde.

Nazad