BORUT GOMBAČ

BORUT GOMBAČ, rojen 12.6.1962 v Mariboru, pesnik in pisatelj. Po poklicu in izobrazbi knjižničar. Med letoma 1990 in 1992 samostojni kulturni delavec. Od leta 1992 zaposlen v Univerzitetni knjižnici Maribor. Član Društva slovenskih pisateljev in eden od pobudnikov in organizatorjev Slovenskih dnevov knjige v Mariboru (Ko te napiše knjiga), dobitnik Glazerjeve listine 2006, nagrade za vrhunske dosežke na področju literature Mestne občine Maribor.
Samostojne knjižne objave: Največji časopis na svetu, DZS, 1993, Prostorček in Minutka, Aristej, 1997, Razblinjene dlani, Subkulturni azil, 2004, Velike oči male budilke, Aristej, 2004 (nominaciji za Desetnico, stanovsko nagrado Društva slovenskih pisateljev na področju mladinske književnosti za obdobje 2001-2004 in za Večernico, nagrado za najboljšo slovensko knjigo za mlade 2004 časnika Večer in revije Otrok in knjiga).
Zgoščenka: Razpljuskane šipe (songi v izvedbi glasbene skupine Cantorana in uglasbitvi Vaska Atanasovskega), posneto v studio Radia Maribor, 2003.
Soavtor v knjigah: Dvadeset drugih (zbornik nagrajenih mladih pesnikov Goranove pomladi 1985), Zgodbe 1990 (Mala Čufarjeva knjižica: 18), Trampolin: internetski roman (Študentska založba, 1999), Peti letni čas: sto naj svetovnih pesmi za mlade (Rokus, 2001), Kdaj ste umrli?: zgode in nezgode slovenskih mladinskih pisateljev (Franc-Franc, 2005)
Gledališke igre: Nova notranjost (v triptihu s skupnim naslovom Zanke male fantastike še enodejanki Davida Ivesa Davno tega, daleč stran in Univerzalni jezik), SNG Nova Gorica, premiera april 2006.
Radijske igre: Nova notranjost (nagrajena na natečaju Radia Študent in revije Literatura, 1991), Vžigalica v snegu (nagrajena na natečaju Radia Slovenija in izbrana na festival Prix Europa, Berlin, 1997), Gluha gora, na Radiu Slovenija predvajana leta 1998, Skozi zaprta vrata (nagrajena na natečaju Radia Slovenija, 1999).
Lutkovne igre: Kdo je navil rumeno budilko (nagrajena na natečaju za lutkovne igre Klemenčičevi dnevi, 1997), Ela na otoku Kigani, 1999, Rojstni dan, Lutkovno gledališče Maribor, premiera junij 2004.
Leta 1997 nagrada za zgodbo Skrita kamera na Dnevnikovem natečaju za vinjeto, leta 1999 nagrada za pravljico O Capiju in mačji hrani na natečaju za pravljico Radia Slovenija, leta 2000 nagrada za pravljico Pinkponk na natečaju za pravljico Radia Slovenija, leta 2001 nagrada za zgodbo Minus na natečaju za kratko prozo Radia Slovenija, leta 2002 nagrada za zgodbo Skrivnost lebdenja na natečaju za kratko prozo Radia Slovenija, istega leta še pesmi za literarno-plesno predstavo Mojce Babič Kurbus Zaprta vrata (EST Dance Company).
Prevod Željka Peroviča


RAZBLINJENE DLANI

 

 

KOT VSE BOLJ SIPEK PESEK

Če bi se stopalo prilepilo na pločnik,
če bi se roka zagozdila v lastnem gibu,
če bi se zrak v pljučih skrčil v vakuum,
če bi se srce ustavilo v en sam utrip …

Če bi se nenadoma ustavil in se spremenil v truplo …

Ne – v truplo!
Večno plava v živem jezeru trohnenja
in niti za trenutek ne utone v kamen.

Če bi se nenadoma ustavil in se spremenil v kamen …

Ne – v kamen!
Globoko v sebi drgeta in diha
in niti za trenutek ne umre v negibnost.

Če bi se nenadoma ustavil
in se spremenil v resnično negibnost,
v negibnost,
ki se je ne da opisati s temi migetavimi besedami,
v neopisljivo i nepredstavljivo negibnost,
višjo od najvišjih misli,
globljo od najbolj skritih sanj svoje snovnosti …

Če bi se nenadoma ustavil
in se ves zgostil v zdaj in tukaj,
bi se trenutek kot vse bolj sipek pesek
dolge ure sesuval vame,
in bi moj bežni pogled na veliko kolodvorsko uro
otrpnil v njen tretji kazalec,

v kazalec,
ki navpičen titaka
strmo proti izgubljenemu središču številčnice.


KAKO GLOBOKO

Slišiš kamen, vržen skozi kamen?
Deblo,
ki se kotali pod skorjo?
Mah,
ki se raztaplja v mah?

Prag,
ki se pogreza vase,
lahko prestopiš le s korakom, krajšim od koraka.

Slišim te,
kako neskončno dolgo šteješ do števila ena.

In ko bežiš s telesa v gib vsega,
se nikoli ne premakneš z mesta,
ker se premika to,
kar nisi ti.

Slišiš me,
ko ti molče odpiram usta,
da dolgo šepetaš v noč:
kako globoko pada suhi dež!


ROJEN SEM

Ko mi glas zajezijo zaprta vrata.
Ko jih odprem

in

pljusknem
v zid,

ko porušim
posekam
ali odrinem.

Ko razgrnem najprosojnejšo zaveso,
ko odgrnem najbolj oddaljeni zaslon
in izginejo razdalje.

Ko se prostor,
v katerem se nahajam,
spremeni v razsežnost mojega telesa.
Ko se zazrem v notranjost zrkla.
Ko se razlijem in izžgem.
Ko izpulim poslednji živec.
Ko razsejem trdoto lobanje …

Ko preglasim še zadnjo besedo
in se molče postavim na izpraznjeno mesto.


LIST

Žareče rumen,
ki ga z neslišnim pišem
z najtemnejše veje iztrga pogled
in ga v razbitem oknu trenutka
ujame jesensko nebo nad mojim očesom.

Žareče rumen
in neskončo lahek
se ne dotakne kože na moji iztegnjeni roki,
ampak preprosto zaplava skozi meso in kosti.

In ko se ob treh popoldne
ustavim na prehodu za pešce
in si presenečen ogledujem razblinjene dlani,
me nihče ne poskuša odriniti s poti.

Težki čevlji mi v lahnih sinkopah
potujejo skozi telo,
polne aktovke vodikovih balonov
se mi odpirajo v pljučih,
zaprti dežniki me prebadajo mehko,
kot da sem dež podvodnega oblaka.


GLOBOKO KOT

V pljučih riba,
ki se zvira,
zvija
in obrača.

Odpiram usta,
to nemo luknjo v meso.

Odpiram usta.
Odpiram usta.
Ko se

odprta zaprejo

v krog,
me nepredušno pokrije nebo,
globoko kot školjka ušesa.

 

Copyright © by Borut Gombač & Balkanski književni glasnik – BKG, 2006.
Prevod Željka Perovića možete pročitati ovde


Nazad