MARJAN TOMŠIČ


Marjan Tomšič se je rodil leta 1939 v Račah pri Mariboru. Osnovno šolo je obiskoval v Slivnici. V gimnazijo je hodil v Mariboru, nato je končal študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot slavist je poučeval v Grahovem pri Cerknici pa v Istri, in sicer na osnovnih šolah v Marezigah in Gračišču. Nekaj let je bil novinar (Radio Koper, Primorske novice, Delo), od leta 1986 je samostojni kulturni delavec.
Doslej je objavil:
romani:
Šavrinke, 1986, Ti pa kar greš, 1987, Kafra, 1988, Oštrigeca, 1991, Zrno od frmentona, 1993, Ognjeni žar, 1994, Norček, 1996, Vrnitev, 1998, Škatlarji,1999, Grenko morje, 2003;
zbirke novel in pripovedi:
Krog v krogu, 1968, Onstran, 1980, Olive in sol, 198., Veter in večnost, 1989, Kažuni, 1990, Vruja, 1994, Prah vesolja, 1999, Rubinaste in zlate čaše, 2000, Južni veter, 2006;
mladinska dela in pravljice za otroke in odrasle:
Super frače, 1988, Noč je moja, dan je tvoj, 1989, Glavo gor, uha dol, 1993, Začarana hiša, 1994, Zgodbice o kačah, 1996, Frkolini, 1998, Katka in Bunkec, 2000, Mart in njegova junaštva, 2001, Futek v Boškariji, 2003, Kar je moje, je tudi tvoje, 2004;
radijske igre:
Kocka, Radio Koper, 1977, Sajni res, Radio Koper, 1983, Trije, Radio Koper, 1984, Ključ, Radio Koper, 1987, Štiglica, Radio Ljubljana, 1989, Jezus Križani, Radio Koper, 1992, Nihalce, nihalce, Radio Koper 1992, Salto mortale, 1993, Rešitev, Radio Ljubljana, 1993, radijska izvedba romana Oštrigeca, RAI in Radio Slovenija, 1993, 1996, Tartufi, Radio Koper,1994, Romeo y Julieta, Radio Trst, 1994, Bojevniki, Radio Ljubljana, 1996, Daemon, Radio Trst, 1997, Silvorex, Radio Trst, 1997, Črni Angel, radio Slovenija, 1999, Aleksandrinke (Šandrinke), v treh delih: Na pot, Aleksandrija, Vrnitev – RAI, 2001, Šavrinke (priredila Petra Tanko), Radio Slovenija, 2001;
scenariji za kratke risanke:
Močvirje, amaterski f., 1973; Agonija, amaterski f., 1974; Študent (koscenarij), Viba f., 1975; Prehitevanje (koscenarij), Viba f., 1976; Močvirje, Viba f.,1976/77; Vrata, Viba f., 1978; Gor, Viba f., 1978; Kokan, Viba f., 1979; Epidemija, Viba f., 1982; Komar, Viba f.,1982; Grič, Viba f., 1982; Amorček, Viba f., 1982; Znanstvenik, Viba f., 1982; Na zeleni veji, Viba f., 1982; Vsiljivec, Viba f., 1983; Kamen, Viba f., 1984; Kače (Jajce, Gordijski vozel, projekcija, Adam in Eva, Zadrga), Viba f., 1986/87; Večerja (ideja za kratko risanko), 2000; Izdelovalec Mask, 2001; Sneguljčica, 2003; film Komar režiral Boris Bečič, vse ostale pa Koni Steinbacher)
dramatika:
Pločevina, drama, 1960; Reka, drama, 1992; Jezus križani, TV drama, 1995; Toti kufer, TV drama, 1995; Oštrigeca, filmski scenarij, 1996; Bužca jaz, bužec on, monokomedija, 1997; Humbala Tata, satirična komedija, 1997; Jezus Križani, drama, 1998; Južić in Juća, komedija, 1998; Toti kufer, drama, 1999; Šandrinke, drama, 2000; Aleksandrinke, drama, 2001; Marjuča, monodrama, 2001;
Žanri, smeri in tematika v njegovih delih so magični realizem, znanstvena in psiho fantastika, satira, humoreska, komedija, groteska, erotične in ljubezenske zgodbe, filozofske zgodbe, socialno-politična proza, svet otroške domišljije … Veliko njegovih del je prevedenih v tuje jezike (nemščina italijanščina, madžarščina, hrvaščina, angleščina, švedščina …) in uvrščenih v več antologijah. O njegovih delih je napisanih veliko esejev in razprav, diplomskih nalog …
Za svoja dela je Marjan Tomšič dobil več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada za roman Oštrigeca in zbirko novel Kažuni; Kocjančičevo nagrado za istrski ciklus; mednarodno nagrado Besede brez meja za mladinsko delo Katka in Bunkec; Trento 2001, leta 1994 je bil roman Zrno od frmentona uvrščen med pet najboljših slovenskih romanov (nominacija za kresnika). Več informacij o njem dobite na naslovu: http://www.capris-d.si/
Prevod Željka Peroviča


GUŠTINOVA SMRT

 

 

Stal sem pod figo, tam je še bla tema, črna in gosta. Stal sem v svojem krogu. To noč sem naredil toliko krogov, kot že dolgo ne. Štel sem jih, štel, a tam pri tisoč se mi je, kot zmerom, vse zamešalo. Ko se to ne bi zgodilo, kaj praviš, a, koliko krogov bi naštel do takrat, ko je zmešani Lazarjo prižgal luč v hiši in me zmotil v kroženju? No, kaj praviš, koliko krogov bi naštel, ko bi...? Mislim, da bi jih blo najmanj... O, da izračunam! Ura ima šestdeset minut, v eni minuti narediš štiri kroge, no, tri in pol, ampak, recimo, da ti rata in jih narediš štiri; torej 4 krat 60 je, je... 240. V eni uri dvesto štirideset krogov! Začel sem ob deseti uri, zdaj pa bo ura kmalu šest, torej sem krožil: enajst, dvanajst, ena, dve, tri, štiri, pet, šest... aha, sem krožil osem ur. Osem krat 240 je... je... tisoč šesto in tristo dvajset, je... je... en tisoč devetsto dvajset krogov. Toliko sem jih naredil to noč. Ni malo, ne, je kar dosti.
Sem ga videl, Lazarjota, ko je stopil iz hiše. V roki je držal kotlin je trikrat šel okoli svoje hiše in je ves čas segal z roko v posodo in je trosil okoli svoje hiše nekaj belega, belega. Kakor moka, ja, kakor zmleta kreda ali pa, hm, ne znam kaj. Pač nekaj belega. Ko je naredil tretji krog, se je ustavil na pragu, močno je zamahnil in razsul po dvorišču, kar je ostalo v posodi. Potem je šel nazaj v hišo, zaklenil je vrata, se je slišalo: štrk! štrk! in pole je še malo časa gorela luč, pole je ugasnila.
Razmišljal sem, ali naj še delam kroge ali pa naj grem tudi jaz v hišo. Bil sem dosti utrujen. Pogledal sem prek mikene kažete, ki jo je obrasel bršljan, in sem zagledal gor med špicama cipres belo luno. Je bla ko zibka in se je zibala sem pa tja. Najprej se je samo zibala, pole pa je začela krožit okoli cipres. Ko sem jo gledal, ko se je zibala in ko je delala kroge, sem si rekel:
»Guštin, ti vidiš, kar drugi ne vidijo. Ne znam, ko je to dobro ali slabo?«
Tisti dan, ko je Lazarjo trosil moko okoli svoje hiše, ko je tako delal eno štrigerijo, se pravi, da je nekaj čaral, sem šel jaz k zdravniku. Vsake toliko se moram zglasit pri njem, da vidi, kako je z mano. Tisti dan, ko sem naredil toliko in toliko krogov, sem šel in sem potrkal na njegova vrata. Je stal na eni nogi, drugo je imel iztegnjeno in roke je imel tudi iztegnjene in glavo je rinil ven ko kaka želva; tako močno jo je rinil naprej, in je tako stal na eni nogi, roke je držal narazen, daleč prod od sebe in je hitro krožil z njimi, takole: frrr, frrr, frrr. Belo me je pogledal in me je vprašal, če sem vzdržal. Kako to mislite, če sem vzdržal, sem se delal neumnega. On se je vrtel na eni nogi, se belo posmihal in me je spet vprašal, če sem vzdržal. Ma se zna, sem rekel jaz, se zna, da sem vzdržal, gospod doktor. Niti enega kozarčka nisem spil. Niti enega! On se je vagal naprej in nazaj in se vrtel na eni nogi in me je še enkrat vprašal: Guštin, a govoriš resnico? Pokimal sem in rekel: Nič drugega ko živo resnico! Niti enega kozarčka nisem pognal dol po grlu. No, je rekel on, potem pa je vse v redu. Lahko greš. Ko sem bil že zunaj, je priskakal za mano, zdaj po levi nogi, prej je stal in se vrtel na desni, in mi je pomežiknil in je rekel, da sem okej, da lepo zgledam in da naj za božjo voljo vendar vzdržim. Jaz sem mu rekel, da bom, da sigurno bom, bom zato, ker vsako noč delam kroge. Rekel sem mu, da sem to noč naredil skoro dva tisoč krogov. Tam na vrtu, pod figo. In on je rekel, da naj kar krožim. Rekel je: Bolje je krožiti, kakor pa se vsak dan nacejati. Kroženje je zdravo, krepi mišice in voljo, alkohol pa ubija. Rekel je: Razjeda jetra. In je vrtel iztegnjene roke in še sam se je vrtel, na eni nogi se je vrtel. Belo je gledal in se vrtel.
Potem sem šel domov.
Zdaj sedim pred oknom in gledam, kako se dela noč. Sonce je šlo dol pred pol ure in zdaj se dela noč. Maeštro, naš učitelj, bi rekel, da se noč noči, jaz pa sem čisto sam v hiši. Žena me je pustila, ker sem kar naprej pil. Šla je z enim beguncem, z njim je šla nekam dol na jug. Otroci pa so šli že pred desetimi leti. Vsak na svoj kraj so šli. Eden je šel v Italijo, drugi v Dalmacijo, tretji v Nemčijo in četrti v...v... ma saj ni važno. Tiste države si ne morem zapomnit. Reče se ji, tako, ma ne znam, kakor bel... bel... In tako sem zdaj v celi hiši čisto čisto sam.
Ne pijem. Sploh več ne pijem. Niti vode ne. Lazarjo je rekel, da sem postal ko ena kislica. Je rekel: Prej, ko si pil, si bil pa zmerom vesel, si govoril same take smešne besede, si se vozil na kulcah okuli in si metal balinc kugle ko nobeden. Zdaj pa si ratal pelin, si ko suha robida. Ko prazen sod. Tako je rekel Lazarjo. Vprašal ga bom, kaj je ujutro trosil okoli svoje hiše, kaj je trosil, kaj je blo tisto belo, ko sneg belo. Res ga bom vprašal. Ga bom! Sigurno je bla to ena štriger sigurno.
Nekaj brenči. Brenči in piska. Cvili. Joče in stoka. Zdaj se je ustavlo. Je tiho, čisto tiho. Eko, spet brenči, brliska in cvili. Ko da bi poslušal violino od onega Cigana, čaki, kako ga že kličejo? Ne znam, ne morem se spomnit. Kadar on vleče z lokom po violini, cvili, joka, se trese kakor zdaj, zdaj, tam v kotu, gor nad oknom. Ko bi vstal in šel pogledat, sigurno bi videl, kaj tako žalostno joka tam gor v kotu. Cigan Gorgoš, eko, sem se spomnil, Gorgoš je! On vleče z lokom po strunah in pole cvili, cvili, za umret žalostno cvili. Za se zjokat, tako žalostno cvili njegova violina. Tako kot zdaj, tam gor v kotu, nad oknom.
Vidi jo, vidi, tam je, na mizi, steklenica. Je polna refoška. Poleg nje sta dva kozarca. So prazni. Ampak meni ne diši vino. Vino sploh ne. Nobeno vino. Žganje, to, to pa ja. Lazarjo je rekel, da sem bil prej, ko sem še pil, da sem bil ko meh od harmonike, da sem bil ko greda, polna rož. Zdaj pa si kislica. Si ocet. Si ena žalostna cunja. Cunja. Ja, tako je rekel on. Štraca! Ko ena umazana štraca.
Nocoj bom spet delal kroge. Na vrtu, tam pod figo. Tam je zemlja zjedena od mojih korakov. Vse do kamnov in korenin je zjedena. Zmerom hodim v enem krogu, samo v enem, zato je vse zglodano, prav v živo zglodano. Moja Elida pa je šla z beguncem. Je rekla, da s pijanduro pa že ne bo živela. Je rekla, da ne bo in ne bo, in da ima zdaj vsega zadosti in prek glave. In je šla z Jovotom, beguncem. Je kar šla. Eno jutro je ni blo več v hiši. Potem so odšle še kokoši, je odšel pes, je odšla mačka, je odšlo vse. Čaki, ma ne čisto vse. Miši so ostale in škorpijoni so tudi ostali in muhe tudi in pajki in one gnusne štrigice so ostale in jaz tudi... Jaz sem ostal.
Da sem ena navadna kislica, je rekel Lazarjo. Ocet. In v obraz da sem bel ko apno. Zdravnik pa je rekel, da moram vzdržat. Je rekla ona njegova sestra, je rekla lepa Rahela: Guštin, če hočete, da se vrne vaša žena, morate vzdržati! Je še rekla, da naj stisnem zobe in naj ne odstopim. Niti za las ne! tako sem ji odgovoril in sem jo gledal v njene lepe, plave oči. O ti moj Bog, kako lepe oči ima ta ženska. Ko angel. Ko moja Elida, ki je ni več, ki je šla z onim Bosancem.
Si čul? Je naredilo klik, klik, klik. Vidi vidi, kako se ta vrag odpira. Konzerva se kar sama odpira! Konzerva, polna sardel. Kos starega kruha je tudi tam; je trd ko kamen. In je tudi čebula tam in sol tudi. Vse polno, vse polno jih je, konzerv, praznih. Jih bo enih sto, sto sigurno. Vidi vidi, ma kaj sem jih toliko pojedel? Toooliko konzerv?! Od rib, od doručka, od golaža... Ta pa se kar sama odpira. Vrti se in se lepo odpira. Naj se kar odpira. Jaz je že ne bom pojedel. Zadosti mi je teh gnusnih konzerv.
Da sem kislica, je rekel Lazarjo. Ocet. Da se ne znam več smejat. In lepa Rahela je rekla, da mi bojo razpadla jetra. Ciroza jeter, orko ladro! Ciroza! Cir... cir... cir... In boš bel ko smrt, je rekla moja žena Elida
Ma povej ti meni, Guštin brižni, da zakaj, a, zakaj? Za koga, a? Komu na čast, a? Dva tisoč krogov v eni noči, dvatisoč! Luna se vrti na špici od ciprese, se vrti, pleše ko zmutjena. Se ziblje in ziblje in ziblje in se vrti, vrti... V celi hiši ni žive duše, pa tudi mrtve ni. Vse prazno, ko v grobu. Vse je šlo v maloro.
Pleše, ha, pleše! Po štriku od perila pleše. Ona, pupca od desetih let, moja vnukinja, hčerkica od Palmire, ki je nisem videl že deset let. Katja, Katinka se kliče. Orko ladro, kako se vrti! Luna jo drži, sigurno jo drži tam gor na štriki.
Pleše v enem dolgem, belem krilu, v dolgem, dolgem, zelenem, zeleno belem pleše, zelenem pleše, pleše belo, belo...
Ne bom. Ne in ne! Ne bom več kislica. Ne in ne! Ne bom več delal krogov vsako noč. Do kamnov, do korenin, do kamnov, do belih, od dežja spranih belih kamnov. Ne bom! Mačka je šla, pes je šel, kokoši so šle, prašiči so šli, grem, grem, Lazarjo, čuješ, grem tudi jaz!
Ala, pridi! Daj, pridi! Pridi, no! Ma kaj se vrtiš; ko kamenčiči v kotlu. Pridi k meni, ala, pridi. Eko, tako, ja, tako. Zdaj si tu, poleg mene. Ti samo lezi k meni. Zlagoma, zlagoma, ampak ti kar lezi, lezi. Na, zdaj si pa res tu in si moja, samo moja. Čista ko luč, svetla ko sonce, ti moje Žganje, šnopsek srebrno bel. En kozarček, a? Samo enega, a? Orko ladro, samo enega! Enega. Eden ni nobeden, tako pravijo, a ne. Aaaahhhh! Še enega! Pa enega. In še enega. In še enega, enega, enega... Eko, tako, zdaj mi ni treba več delat onih zmešanih krogov. Se delajo kar sami. Jaz ležim, gledam gor in oni se kar delajo. Krogi, krogeci...
Vidi vidi vraga! Katinka ima peruti! A zato ni padla dol s štrika. Zdaj zastopim. Ima peruti, lepe ko kačji pastir. Zato pa lahko pleše po štriku od perila, zato. Ker ima... ker jih je tam vse polno. Kačjih pastirjev. Imajo zelena krila, modra krilca, rdečkasta, bela, vijoličasta, rumena, belo srebrna, bela in zlata... Ma, Guštin, vidi, to niso kačji pastirji, to že niso, to so angeli. Angeli! Vidi vidi, koliko angelov! Stopajo dol z nebes in vsi me gledajo in se mi lepo smejejo. Ti moj Bog, kako so lepi! Lepi so ti angeliči. Se spominjam, me je moja mama učila molit: Angelič muj, ti si varšič muj...
Kličejo me, kličejo. Pravijo, da naj grem z njimi. Naj kar grem, pravijo. A da bi šel tudi jaz? Ma kako naj grem, ko pa nimam peruti? Gor se gre s perutmi, ne k nogam.
Vidi Lazarjota! Lazarjo, čuj, a sem zdaj boljši? Nisem več ko kislica, ko ocet? Ne, pravi Lazarjo, zdaj si spet ta stari Guštin. Si Guštin ko od zmeraj. Zdaj pa gremo, Guštin, alo, gremo gor v nebesa. Se mudi, se dosti mudi, znaš. Moramo bit gor pred vrati nebeškimi prej ko sonce vzide. Alo, Guštin, pohiti, gremo, gremo!
Ma kdo bi si mislil, da je tako lahko letet gor v nebo! Vidi vidi, letim ko perje v vetru, ko balon, ko ena bela, čisto mikena dušica. Letim gor in gor in samo gor. Lazarjo, a vidiš, kako se bliska tam pred nami? Ma kako se ne bi bliskalo, Guštin ti moj, pa kaj ne vidiš, da so tam vrata od nebes?! Se odpirajo, odpirajo na stežaj. Alo, Guštin, gremo, gremo, zakaj ta vrata bojo odprta malo cajta, kako minuto, ne več. Dajmo, Guštin, alo, gremo, gremo! Vre grem, vre. Eko, smo vre tu, smo vre skozi. Orko ladro, kako je tu vse svetlo, svetlo ko na soncu in kako se bliska in kako je...

***

Guština so našli v njegovi hiši, v sobi, na postelji. Na obrazu je imel angelsko lep smehljaj. Tako lep, da smo ga hodili vsi gledat in se nismo in nismo mogli nagledati tega njegovega blaženega obraza. Gor na mizi, tam ob postelji, je stala prazna steklenica. Še zmerom je dišala po žganju. Dišala kakor Guštinov nasmeh. Milka je rekla, da je Guštin lep ko angelič. Je rekla: Je lep ko bogič. Je rekla: Ma vidi, kako je lep! Lep ko sonce in zvezde vkep!
Vidite, tako je umrl naš Guštin. Tam na vrtu pod figo pa je še zmerom tisti krog. Zemlja je od njegovih nog zjedena do korenin, do belih kamnov.

 

Copyright © by Marjan Tomšič & Balkanski književni glasnik – BKG, 2006.
Prevod Željka Perovića možete pročitati ovde


Nazad